Še isti večer se je odpravil na obisk v dom. »Babi, kaj počneš?« jo je pobaral, ko je prisedel k njej. Sedela je v jedilnici in gledala televizijska poročila. »Oh, ti si! Nisem te opazila, prišel si tiho, kot kakšna miška. Gledam televizijo, pa je ne bom več. Vsak večer enako,« je odvrnila. Ko ga je vprašujoče pogledala, je vedel, kaj jo vznemirja. »Nič novega ni. Žal,« je potem zamrmral. »Ampak, zdaj bi se že morala odločiti! Tedni se iztekajo,« se je začudila.

»Vem, a zbolela je. Še kak teden mora počivati, potem bo šla tja.« »Pa si ji povedal o moji mladostni zablodi?« »Nisem ji povedal, ker me noče poslušati. Tako trdno je odločena, da bo to storila, da je ne bo premaknila nobena izkušnja,« je odkimal. »Mogoče bi bilo vseeno dobro, če bi jo slišala?« »Babi, nima smisla. Anja živi v svoji zgodbi, zato je nobena druga ne zanima. Mogoče je tudi res, da ji nikdar ne bo žal, kot mi zdaj nenehno zatrjuje. Babi, ne zmorem več. Vse sem poizkusil, pa se zdi, da govorim v prazno...