A že naslednji hip, ko je sklonil glavo, je mama dojela vse. »Noče …?« je začela. »Zdi se tako,« je tiho odvrnil. Mogoče pa vseeno še ni vse izgubljeno, je opogumljal samega sebe. Spet bo poskusil govoriti z Anjo in jo prepričati, naj se odloči drugače. Ne bo odnehal, zagotovo. Otrok je tudi njegov, ne samo njen. Mučno je bilo za oba. Vedel je, da bi bila Anja dobra mama, a neizmerno se je bala prihodnosti. »Saj ne boš sama,« jo je tolažil, a je le zamahnila z roko.

»Tako, kot tudi tvoja mama ni sama? In moja?« »Pa saj tvoja mama ni sama. Z njo živi njen mož, tvoj oče,« je odvrnil. »Nista poročena,« je odvrnila. »Dobro, a živita skupaj, kajne?« »Res živita skupaj, a to nima veze z nama. Nočem nekoč ostati sama z otrokom! Prepričana moram biti, da sem otroku izbrala pravega očeta,« je vztrajala. Odkimaval je ob izrečenem, skoraj ni mogel verjeti, da je prav slišal. Mar mu ni zaupala?

»Nikoli ga ne bi zapustil, pa naj pride med nama do česarkoli. Sam sem odraščal b...