Njegovo delo je bilo zahtevno, je David večkrat slišal. Skušal ga je razumeti, a včasih bi rad, da bi tudi oče razumel njega in slišal njegove želje. Vedel je, da je imela mama slabo vest, ker je ostal brez njega, zato se je ona trudila za oba. Ničesar mu nikoli ni manjkalo. Če je hotel smučati, je šla mama z njim, če je želel drsati, ga je ona peljala na drsališče. Vseeno pa si je včasih želel ob sebi imeti očeta.

Z dedom dolgo ni imel stikov. O njem se nikoli niso pogovarjali, zato si kasneje ni mogel priklicati v spomin, kako se je sploh spomnil nanj. Verjetno takrat, ko je iskal neke slike za šolo in je naletel tudi na dve sliki, na katerih ga je ded pestoval. Potem se je zgodil tisti večer, ki si ga bo za vedno zapomnil. Z mamo sta sedela za mizo, on pred odprtim zvezkom, ona pa se je trudila, da bi mu pomagala narediti nalogo. Ni vedel, kako se je prav tisti hip spomnil na deda. Mama ga je osuplo pogledala, ko ji je postavil vprašanje o njem. A se ni zmedla. V obrisih mu je razložila, da sta se z babi razšla, povedala mu je tudi, da se je odločil za samoto. »V pravi leseni koči, sredi gozda živi?« se je začudil. Ko je mama pritrdila, so bili vsi pogoji za razcvet njegove domišljije izpolnjeni. Predstavljal si je starega moža z dolgo brado, ki sam živi sredi gozda. Njegova koča, zbita iz starih desk in z enim ali dvema majhnima oknoma, je postala njegov dom, lahko si je predstavljal tudi njegova oblačila. Razcapana so bila, njegov glas je bil globok in raskav. Kljub strašljivi podobi, ki se mu je prikazovala pred očmi, ga je nekaj vseeno vleklo, da bi ga spoznal. Mama je bila začudena, ko jo je prosil, ali bi ga lahko obiskal. Tudi babica, h kateri ga je mama potem poslala, je bila presenečena ob njegovi prošnji. A ni dolgo pomišljala, pač pa mu je dala listek z njegovim naslovom. Pozanimal se je že za avtobusni prevoz, ko mu je mama rekla, da ga bo peljala ona.

Tistega dne, ko sta prišla prvič do koče, ne bo nikoli pozabil. Bilo je v petek popoldne, zunaj se je že mračilo, ko sta se pripeljala na dvorišče. Podoba koče je bila povsem drugačna, kot si jo je predstavljal. To ni bila majhna, neugledna koča, pač pa lesena hiša. Takoj mu je bila všeč. Pogledal je mamo. »Tu stanuje ded?« Prikimala je.

»V avtu te bom počakala še eno uro. Če ti pri dedu ne bo všeč, pridi ven in odpeljala se bova nazaj.«

Takrat ga še ni poznal. Vseeno je pogumno stopil do vrat in potrkal. Ko so se vrata pred njim odprla, je pred seboj zagledal starega moža. To mora biti njegov ded, je pomislil. Čeprav je bil brez brade ali dolgih las, je bil prepričan, da je spoznal pravega moža.

»Si se izgubil?« ga je vprašal. David je odkimal.

»Kaj potem želiš?«

»Jaz …, jaz sem David,« je zamrmral. Le za trenutek se je ded zmedel, potem ga je tudi on prepoznal. Ponudil mu je roko in ga povabil v kočo.

Kavč pred kaminom je tisti večer postal njegova postelja. Od tedaj dalje ga je večkrat obiskal. Počasi sta se navajala drug na drugega, Davidu je bilo všeč, da se je v koči vedno nekaj dogajalo. Ded je bil deloven človek, imel je veliko orodja in vedno je imel neko delo. Dvanajstlet­nemu fantu nisi mogel ponuditi boljše družbe, je pomislil David. Velika delavnica, v njej pa polno orodja, ki ga je lahko jemal v roke.

»Vse, kar znam, me je na­učil ded,« je zamrmral, ko se je spomnil nanj. Poleg tega ga ded nikoli ni o ničemer spraševal. Niti o mami niti o babici. Včasih je David zaznal, da bi ga rad kaj vprašal, pa si je vedno premislil. Več kot pol leta je spal na kavču pred kaminom, ko je ded spoznal, da se ga ne bo naveličal. Zato se je odločil, da mu bo naredil sobo. Kakšno veselje mu je tedaj naredil, se je spomnil David. Spet je bilo orodje nenehno v pogonu, stalno se je nekaj rezalo, brusilo ali sestavljalo.

»Nikoli ne bom pozabil posebnega vonja po lesu,« je zašepetal. Tisto poletje je v njem pustilo pomembno sled, predvsem pa zavedanje, da je še nekje dobil svoj dom. Ded pa je tedaj v njegovem življenju dobil posebno vlogo; takrat David še sam ni vedel, da je nehote v njem iskal moški lik, ki ga ni našel pri očetu. Tega se je zavedel šele kasneje.

NE BO GA OBDRŽALA

Anjo je spoznal nekega poletnega večera. S prijateljem sta se namenila v kino in takrat se je prvič ozrl v njene modre oči. Sedela sta že, ko jo je zagledal. Vstal je, da ji je naredil prehod v vrsti, ko je prisedla k njemu in se mu nasmehnila. Od ogleda filma mu ni ostalo prav veliko, a vseeno nekaj najlepšega, je pomislil. Tisti večer se je močno zaljubil. Od tedaj dalje se nista več ločila drug od drugega. Čeprav je Anja živela na drugem koncu Ljubljane, se je David potrudil, da jo je videl vsak dan. Včasih sta se srečala po predavanjih, včasih pa se je usedel na kolo in se odpeljal do nje. Vedel je, da je njen študij zahtevnejši kot njegov, zato je razumel, da vedno ni imela časa. A vsaj za nekaj minut je prišla pred blok in se stisnila k njemu. Bila je edinka, živela je z mamo in očetom. Nista ji branila, da je hodila ven z njim, to je vedel, vseeno pa ga nikoli ni povabila v stanovanje. Rad bi ju spoznal, pa ni bilo priložnosti za to. Ko sta se nekega popoldneva sprehajala po parku, ji je dejal, da bi jo on rad predstavil mami in babici. Ni odklonila, a pretiranega veselja tudi ni pokazala, se je spominjal.