»A tako? Kdo od teh ljudi, ki stanujejo tu, pa to ve? Že včeraj so se muzali, ko so naju videli oditi skupaj v taksi.« »Vseeno je, naj mislijo, kar hočejo,« je smeje vzkliknil. Njega je ta situacija zabavala, njo pa malo manj. »Zakaj si me poiskal, Martin?« ga je vprašala, ko sta sedela za mizo. Naslonil se je nazaj in jo resno pogledal. »Že dolgo se nisva tako lepo pogovarjala kot včeraj. Vseeno mislim, da si še marsičesa nisva povedala. Kot sem rekel, nimam več veliko časa, zato ne bom odlašal.« »Ne razumem te, Martin. Kaj bi mi še rad povedal?«

»Marsikaj mi še leži na duši,« ji je tiho odvrnil. Tudi njej, je pomislila Nuša, a kljub temu mu tega ne bo povedala. Če tega ni storila doslej, mu tudi sedaj ne bo. Teh nekaj mesecev ali let, kolikor jima je še namenjeno, ne bo posvetila pretirani iskrenosti, se je odločila.

»Ne vem, ali je primeren trenutek, da bi izvedela vse, kar ti leži na duši. Prosim, ne obremenjuj me s svojimi skrivnostmi ali karkoli se je že zg...