Onkraj mavrice
Onkraj mavrice
»To ne bo nič pomagalo!« je mrmrala, ko se je sprehajala po hodniku. A misel ji tudi ponoči ni dala miru. »Povej, povej,« se ji je zdelo, da ji nekdo prišepetava.
»Ne bom! To je le moja skrivnost in za njo zdaj ne ve nihče več,« je polglasno šepetala. Ne, ta skrivnost bo šla z njo v grob, se je dokončno odločila in upala, da bo končno zaspala. Res je padla v dremež, a se je zjutraj zbudila utrujena, kot bi prebedela vso noč.
Morda bi se vseeno morala s kom pogovoriti, je pomislila. Odločila se je, da bo vprašala Zoro, pa si je premislila. »Ne upam, lahko bi se kdaj spozabila in bi povedala Zdenki in Martinu. Zdaj je poznala oba,« je tiho mrmrala. Mogoče bi šla vprašat socialno delavko, je bila njena naslednja misel. Ne, tudi to ne bi bilo dobro. Nekdo, ki je ne pozna, je ne bi razumel. Edina, h kateri bi šla brez težav po nasvet, je bila njena teta Mara. A ta je bila že skoraj pol stoletja pokojna.
Kaj bi storil David, če bi mu povedala? Povedal bi Anji in jo skušal še močneje ustaviti v njeni odločitvi. Pa bi dekle res ustavila zgodba neke starke, ki jo je le bežno poznala? Čeprav je bila ta starka prababica njenega otroka? To ne bi bilo verjetno, si je naposled morala priznati. Torej je neumno, da je sploh premišljevala o tem, da bi se zaupala Davidu. S tem ne bi ničesar storila, le vznemirila bi njega, verjetno pa kmalu zatem tudi Zdenko. Mladi fant ne bi zmogel dolgo zadržati take novice zase, nekoč bi to prišlo na dan. Zdelo se je, da je dokončno odločena, da svoje skrivnosti ne bo delila z nikomer, ko jo je spet obiskal David. Zdel se je shujšan in bledega obraza.
»Babi, dokončno je. Noče si premisliti,« je zašepetal.
»Naredila bo splav?«
»Ja.«
»Kdaj? Ima že datum?«
»Ima. Prihodnji teden, v torek,« je tiho odvrnil. Preostali čas sta sedela v tišini, ko se je poslovil, je Nuša opazila njegove pordele oči. »Žal mi je, babi,« je zašepetal in hitro odšel.
Nuša še sama ni vedela, kako je prišla do jedilnice in sedla pred televizijo. Na ekranu je videla voditeljski par, ki je gostil neke goste, vsi so se glasno smejali. Zdeli so se srečni. Zatem je k njej na kavč prisedla neka žena, ki se je želela z njo pogovarjati. Ko ji je Nuša že nekajkrat odgovorila enako, je vedela, da je starka tako in tako ne sliši. V svojem svetu živi, verjetno ima demenco, si je mislila. Ko je prisedla še Zora, je Nuša vstala in se poslovila. »Glava me boli,« se je izgovorila. V sobo je prišla izmučena, kot bi ves dan težko delala. Potem je v predalu poiskala medaljon in ga pritisnila na prsi. Vse je zaman, je spoznala.
Sporočila tiste noči ni mogla več prezreti. »Povej Davidu!« je poslušala vso noč. Glas je bil tako jasen, da je ponoči prižgala luč in se ozrla okoli sebe. A v sobi ni bilo nikogar. Jutro je dočakala izmučena, pa vendar trdno odločena: takoj mora poklicati Davida. Brez odlašanja.
*
Ni vedela, da je danes tako težko priti do nekoga. Nekoč si poklical na telefon in je bilo urejeno, je pomislila Nuša. Ker se ji David ni oglašal, je poklicala Zdenko in jo prosila, naj pove Davidu, da bi ga rada videla. »Reci mu še, da je nujno,« je še posebej naročila.
»Prav mama, bom,« je Zdenka odgovorila brez odvečnih vprašanj.
David je prišel naslednji dan, bilo je že po njenem kosilu. Sedela je za mizo v jedilnici. Ko ga je videla prihajati, je takoj vstala in mu stopila naproti.
»Babi, kaj je tako nujnega?«
»Počakaj, greva v mojo sobo,« mu je odvrnila. Ko sta sedla za mizo, ga je prijela za roke in ga pogledala v oči.
»David, tega, kar ti bom zdaj povedala, ne smeš nikoli povedati naprej. Nikomur, niti svoji mami ne. Ali mi to lahko obljubiš?«
»Babi, to se sliši pa zelo skrivnostno. Ampak kako naj ti obljubim molčečnost o stvari, ki je ne poznam?«
»Dobro, mi boš potem povedal, ali boš lahko to skrivnost zadržal zase. Vseeno te že sedaj prosim za to.«
»Razumem,« je odvrnil in jo začudeno pogledal.
»Torej, v mojem življenju je velika skrivnost. Tako velika, da zanjo ne ve nihče več. Nekoč sta vedeli le moja mama in moja teta. In nihče drug.« Pogledala je Davida, ki je vanjo strmel s široko odprtimi očmi.
»Babi, čudno se vse to sliši. Mislim, da bi raje videl, če mi te skrivnosti ne bi zaupala.«
»Ne! Dolgo sem premišljevala o tem, na koncu sem spoznala, da moram to skrivnost deliti s teboj. Povedala ti bom o njej, ker mislim, da jo moraš spoznati. Pa ne samo zaradi tvojega lastnega védenja, pač pa zaradi tvoje prihodnosti.«
»Prav,« je tiho odvrnil David.
Pripoved je začela v času, ko je spoznala njegovega deda. Velika ljubezen, ki se je kmalu močno zapletla. Ničesar ni olepševala, povedala je tako, kot se je zgodilo. Tudi o dojenčku, ki ju je presenetil. Najtežje je pripovedovala tedaj, ko se je spominjala Martinovega vztrajanja, da mora narediti splav.
»Niti slišati ni hotel za otroka. Da si bova uničila prihodnost in sploh vse življenje, je nenehno ponavljal. Edina rešitev zanj je bila, da odpravim otroka.«
»Pa si to storila?« jo je prekinil David.
»Nisem, hvala Bogu,« je odvrnila.