»Potem, ko je prestal najhujše, me je vprašal, zakaj ga nismo pustili umreti. Povedala sem mu, da zato, ker ni bilo tako hudo, da bi kar zaspal, zdravniki pa si tudi ne bodo mazali rok s tem, da bi mu pomagali na oni svet. Ne veš, kako zelo se je tedaj razburil. Da gre za njegovo življenje in nihče mu ne bo ukazoval, kako naj ga živi, je vpil. Prosila sem ga, naj se ne razburja, pa je spet zahteval od mene prazen list, ker je želel napisati enako izjavo. Prinesla sem mu ga, res je napisal enako. Potem je poklical medicinsko sestro in jo prosil, naj ta list shrani. Ko ga je prebrala, je rekla, da ga bo dala zdravniku. Ne vem, kaj se je potem dogajalo s tistim listom papirja.«

»Lahko se odloči, da ne želi, da mu zdravniku pomagajo v težkem zdravstvenem stanju, nikakor pa ne more od nikogar zahtevati, naj mu pomaga umreti. Toliko pa vem, zagotovo,« ji je odvrnila Nuša.

»Mama, tudi jaz to vem, ampak on si tega ne da dopovedati. Da bo šel pa nekam drugam, kjer mu bodo...