Zaradi mene greva lahko tudi tja, se je nasmehnil David. »Še nekaj sem želel urediti s teboj,« je Martin rekel kasneje. David ga je vprašujoče pogledal, Martin pa je iz žepa potegnil neko ovojnico. »Tole sem želel izročiti tebi. Sicer je bila ta ovojnica do sedaj shranjena pri tvoji mami, v njej je zapisana moja zahteva, naj mi ob poslabšanju zdravstvenega stanja zdravniki pomagajo umreti.«

Za trenutek je Davidu zmanjkalo besed. »Ne, ne skrbi. Tega zdaj ne želim več. Potem ko sem slišal zgodbo o umoru tvojega otroka in jo povezal s svojo, sem spoznal, da o življenju vem bore malo. Ja, David, toliko sem star, ampak prav je, da to priznam. Sebi in vsem vam. O življenju ne vem veliko, žal.«

»Ded! Nisem vedel, da si pripravil pisno izjavo o tem,« je osuplo zamrmral David. »Zdaj to ni več pomembno. Dovolj je bilo grdega v naši družini, zdaj je tega konec. To ovojnico izročam tebi zato, ker si mi zaupal babičino skrivnost. S tisto mojo zahtevo, da se mora babica znebit...