»Mami, zakaj si to storila? O čem si razmišljala takrat?« je zašepetala Zdenka in si z rokama zakrila obraz. »Mama, ne smemo je obsojati. Nikogar ni imela, razen svoje mame in tete Mare, ki pa je bila takrat že v letih. Mislim, da je težo svoje takratne odločitve nosila vse svoje življenje.«

»Kaj je na to njeno dejanje potem rekel ded? Če te prav razumem, mu je obljubila, da bo naredila splav, ki ga potem ni naredila, pač pa otroka oddala tujim ljudem?« David je prikimal. »Ded o oddaji otroka ni nikoli izvedel. Še več, on sploh ne ve, da je babica otroka rodila. Če te zanima: deček je bil. Ded je življenje preživel v prepričanju, da se je babica tistega otroka takrat, na začetku nosečnosti, znebila.«

»David, ne morem te več poslušati. To, kar mi pripoveduješ, je tako sprevrženo in nizkotno, da se zdi kot grozljiva fantazija.« Potem je vstala in odšla v sobo, David pa je obsedel za mizo. Pričakoval je tako reakcijo. Ni ga presenetila. Verjetno je tudi babica vedel...