Onkraj mavrice
Onkraj mavrice
»Kaj je bilo danes?«
»Z dedom sva šla na en krog po najinih poteh. Ko sva se ustavila, me je vprašal, ali bi mu želel kaj povedati. Seveda nisem vedel, za kaj gre, zato sem odkimal. Sprva se je začudil, potem pa dejal, da mu je babica rekla, da mu bom jaz povedal neko skrivnost. Samo jaz jo poznam, zato naj vpraša mene,« mu je še naročila. O, tole pa se čudno zapleta, je pomislila Zdenka.
»O kakšni skrivnosti oče govori?«
»Mislim, da vem. Vseeno mu danes nisem še nič povedal. Tudi ne vem, če mu bom. Zato sem se hotel o tem najprej pogovoriti s tabo. Mama, to, kar ti bom zdaj povedal, ne bo prijazno. Ampak mislim, da moraš izvedeti. Zdaj, ko pomislim nazaj na tisti dve srečanji pri babici, spoznavam, da mi je res hotela reči, naj vama povem. Upam, da sem se prav odločil. Navsezadnje je babica zdaj v grobu, mislim, da je čas, da neke družinske skrivnosti dobijo obraz.« Zdenka je strmela vanj. Nenadoma ji je postalo nelagodno.
»David, če si babic...