POGREŠANJE

»Mami, grem k dedu!« je zavpil David z dvorišča. Pogledala je skozi okno. »Zdaj?« »Ja, imam ravno dve uri časa. Verjetno mu je dolgčas, pa ga bom povabil na en krog vožnje; on bo šel s svojim vozom, jaz pa s svojim kolesom.« Še preden bi mu lahko karkoli odgovorila, se je že odpeljal. Tako kot ona je bil tudi fant vznemirjen, to se je videlo. Navsezadnje od pogreba ni minilo več kot dva meseca; bilo je premalo, da bi lahko kdorkoli od njih to čustveno predelal. Saj, drug drugemu so pritrjevali, da se je mama rešila. »A to je bilo le razumsko,« je zamrmrala. Potem je stopila k štedilniku in iz pečice potegnila jabolčni zavitek. Že dolgo ga ni pekla, zadnje leto pa sploh ne, ker je vsak trenutek posvetila mami.

»Škoda, ker je David prekmalu odšel, sicer bi ga lahko nesel še očetu,« je zašepetala. A je vedela, da ga bo kljub temu oče še tisti dan dobil. Ko bo David okusil sladki zavitek, se bo še enkrat zapeljal s kolesom do njega in mu g...