Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« (Jn 15,26–27; 16,12–15)


Ime mu je »Duh resnice« (Jn 15,26), Svetemu Duhu namreč, »neznanemu Bogu«, ki hodi skozi naše življenje, kot je nekoč Jezus, ki ozdravlja, kot je nekoč Jezus, ki govori iste stvari, kot jih je Jezus; vse torej, kar dela tudi resnica, zato mu je Jezus dal tako ime. »Kdor je iz resnice, posluša moj glas« (Jn 18,37).

Duh ogledala

Tako so Jezusovi učenci danes tisti, ki sledijo Njemu, ki sledijo Resnici. Grška beseda zanjo, aletheia, dobesedno pomeni »nekaj, kar ni (več) skrito«, nekaj, kar je kdo osvetlil in razkril.

To dela Sveti Duh, on je Nekdo, ki pokaže na stvari, kakršne so, brez posebnega komentarja. Ravno zato izziva, vznemirja, saj radi živimo mirno življenje pretvarjanja, da smo nekaj, kar si mislimo, da smo, bolje povedano, kar si želimo ali kar si od nas želijo drugi.

On pa nas zbuja, ko nam stavi pred oči resnico, ogledalo, saj je človek vedno nepopolno, nedokončano bitje in je soočanje z lastno resnico edino, kar mu daje rast.

Njemu je torej Jezus prepustil svoje mesto, zato je tudi odšel, da bi odslej njegovi učenci postali tisti, ki jih vodi Duh in ne človek, Duh, ne črka, Duh, ne meso. Da ne bi bili sužnji, niti ne slepi izvrševalci ukazov svojega voditelja, ampak ljudje svobode, ki to tudi so, kadar in dokler v svojem življenju iščejo.

Kajti resnica je nekaj nikoli dokončno ulovljivega in razumljenega in je taka ravno zato, da bi jo iskali, da bi ji tako kakor metulju sredi trav sledili po njenih neznanih, spreminjajočih se neugnanih poteh.

So ljudje, ki se ravno zato bojijo resnice, v svojih kalupih ostajajo, zavezani na varnost, gotovost in pravila. Bi pač radi popolnost, toda kaj, ko svobode ni brez napak. Zato biti »iz resnice« seveda ne pomeni biti popoln – »popolni« lažejo samemu sebi, pomeni pa biti do sebe pošten o svoji nepopolnosti, morda nič drugega kot to.

Dovoliti, da vidimo stvari, kakršne so. Biti brutalno iskren, pustiti si zardelost pred samim seboj, dovoliti si neprijetna, neznosna, škandalozna vprašanja o sebi, pustiti si, da dvomiš. »Ne streči željam mesa« (Gal 5,16). Tak je človek Duha, vedno v boju s seboj in svojo resnico. »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici« (Jn 16,13).

Duh življenja

Slišim jo, kakor veter premika moje veje, kakor studenec spodmika kamenje mojih načrtov in predstav. Zato prav tam, kjer je resnica, in samo tam rase življenje. »Tam, kjer imamo prav,/ne bo nikoli zraslo/cvetje spomladi. // Tam, kjer imamo prav,/je zemlja trda in poteptana/kot dvorišče. // Ampak dvomi in ljubezni/rahljajo svet/kakor krt, kakor plug./In na kraju, kjer je nekoč stala/zrušena hiša,/se bo slišal šepet.« (J. Amihaj) Pridi, Duh resnice, in nam daj z njo tudi poguma za življenje!


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (21/2021).