Dr. Ciril Žebot. VIR: arhiv I. Ž.

Udba je Žebota v svojih papirjih neprestano označevala za fašista

V prvem delu je Igor Omerza podrobno opisal umor komunistične Varnostno-obveščevalne službe (VOS) dr. Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica 26. maja 1942 v Ljubljani. Namesto Rojica so želeli umoriti Cirila Žebota.

Žebot se je pred morilskimi komunisti moral umakniti v Rim v začetku oktobra 1943, tam je ostal do avgusta 1947. Za nekaj časa se je umaknil tudi v Vatikan, ko je izvedel, da ga v Ljubljani išče gestapo.

Udba ga je v svojih papirjih neprestano označevala za fašista, čeprav so njegovega očeta nacisti odpeljali v taborišče Dachau, kjer je umrl, in čeprav so tudi njega skušali aretirati nacisti. Komunisti ga niso imeli na nobenem povojnem komunističnem seznamu »vojnih zločincev«, pač pa so ga leta 1975 začeli obravnavati kot osebo, ki sovražno deluje proti Jugoslaviji in so za njim razpisali celo tiralico, zato, ker je v svobodnem svetu kritično pisal o komunistični vladavini v Jugoslaviji.


Stražarji, fotografirani dan pred Ehrlichovim umorom, binkoštni zbor a. k. Straža 25. maja 1942. Prvi na desni je Marko Natlačen, drugi Lambert Ehrlich, četrti Franc Casar, prvi na desni Ciril Žebot. VIR: arhiv I. Ž.


Žebotov Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno slovensko državo

Žebot je marca 1946 v Rimu ustanovil Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno slovensko državo. Zaradi tega se je sprl s političnim voditeljem slovenske emigracije dr. Miho Krekom, ki mu je očital rušenja jugoslovanske države in s tem razbijanje enotnosti jugoslovanske emigracije v borbi proti stalinističnemu jugo režimu.

Udbe je od leta 1946 do Žebotovega odhoda v ZDA spremljala in poročala o tem notranjem emigrantskem sporu.

Dolg je seznam udbovskih ovaduhov, ki so poročali Udbi o Žebotu: Aleks, Dike, Drava, Dušanka, Ejko, Enco, Gornik, Gruja, Ido, Iskra, Izak, Korač, Kosta, Mita, Nino, Radić, Riči, Roje, Savić, Serijus, Tilda in Franc Kos - Melhior (verjetno iz Rima poroča kot Iskra).


Knjigo o Žebotu je Omerza predstavil pred Muzejem novejše zgodovine. FOTO: Ivo Žajdela


Profesor primerjalnih gospodarskih ved na univerzi Georgetown v Washingtonu

Žebota so v Ameriki sprejeli na mesto ekonomista na univerzi v Pittsburgu, zato je 13. avgusta 1947 odletel čez lužo. Posamično je bil pri ameriški »zaposlitvi« najbolj zaslužen p. Kazimir Zakrajšek, slovenski frančiškan v Ameriki, ki si ni samo prizadeval za Žebotovo službo na jezuitski univerzi, ampak mu je preskrbel tudi vizum za Združene države ter posojilo za letalske potne stroške. Leta 1958 je Žebot zapustil Pittsburgh in odšel v prestolnico Washington na prestižno univerzo Georgetown, kjer je postal redni profesor primerjalnih gospodarskih ved.

V prvih dveh ameriških desetletjih so o Žebotu za Udbo poročali naslednji ovaduhi: Boris, Ezop, Koprčan, Maks, Mato, Nande, Trubar (Rudolf Trofenik), Skala in Vaclav.

Stane Kavčič je leta 1968 povabil Žebota v Slovenijo

»Čeprav je bil rdeča cunja za slovenski režim in našo Udbo, saj so ga vosovci med vojno skušali celo umoriti, je avgusta 1968 nemoteno prišel v Ljubljano,« pove Omerza.

»To mu je samostojno in popolnoma nepremišljeno, z vidika njegove nadaljnje politične kariere, omogočil takratni predsednik slovenske vlade Stane Kavčič.«

V knjigi je natančno opisal, zakaj in kako se je Kavčič podal v to politično avanturo in kako je vsemogočni Kardelj, ko je izvedel, da se Žebot nahaja v Ljubljani, zahteval, da se ga zapre oziroma izžene, kar se je zatem tudi zgodilo.

Janez Vipotnik je po telefonu povedal Edvardu Kardelju, da je Ciril Žebot v Ljubljani:

Kardelj: »Ni mogoče. Zaprite ga!«

Vipotnik: »Ne moremo, ker ga je Kavčič povabil v Ljubljano.«

Kardelj: »Potem pa ga takoj ekspedirajte na mejo!«


Igor Omerza med predstavitvijo. FOTO: Ivo Žajdela


Žebotova knjiga Slovenija, včeraj, danes in jutri

Leta 1969 se je Udba precej ukvarjala z drugo knjigo Cirila Žebota z naslovom Slovenija, včeraj, danes in jutri in jo po izidu v celovški Mohorjevi družbi tudi plenila, kjerkoli na meji ali v notranjosti Slovenije je nanjo naletela.

8. avgusta 1969 so bili pri Brozu Titu naslednji slovenski komunistični prvaki: Edvard Kardelj, France Popit, Mitja Ribičič, Stane Kavčič in Stane Dolanc.

Že takoj na začetku jim je Tito dejal, »da želi, da se odkrito pogovarjajo o nekaterih težavah v Sloveniji ... Tovariš Stane Kavčič mora pojasniti, kaj je točnega v novicah o tem, da je imel kontakte z reakcijo, konkretno z Žebotom. Kaj se s tem hoče?«

Za Kardelja je bil Žebot predstavnik »fašističnega krila slovenskega klerikalizma«

Edvard Kardelj je zdaj začel javno napadati Žebota kot predstavnika »fašističnega krila slovenskega klerikalizma«. Žebot je odgovoril z brošuro Odgovor Edvardu Kardelju in s tem povzročil Udbi precej dela, saj je bil Kardelj nedotakljiva sveta krava socialističnega režima. Udbovci so v zamejstvu pokupili vse izvode brošure, do katerih so prišli.

22. maja 1970 je Žebot poslal vidnejšim slovenskim emigrantom na Zahodu pismo, ki mu je bila priložena nekaj stranska vsebina z naslovom Za zavarovanje slovenske suverenosti.

Udba se je »seveda« ukvarjala tako s tem besedilom kot z njegovimi emigrantskimi podpisniki.


Predstavitev knjige o Žebotu. FOTO: Ivo Žajdela


Prvi knjigi o Cirilu Žebotu in Udbi bosta sledili še dve

Svinčeno desetletje bo nosilo naslov Svinčeno desetletje in v tej drugi knjigi bo Omerza prikazal udbovsko zalezovanje Cirila Žebota v obdobju od leta 1971 do konca leta 1979.

V tretji knjigi o Žebotu in Udbi se bo ukvarjal pretežno z udbovskim trudom, da pride do tipkopisa Žebotove nove knjige, prvotno zamišljene kot Spomini v vrtincu, na koncu naslovljene kot Neminljiva Slovenija. Opisal bo tudi, kako si je ta rokopis želel tudi šef slovenske partije Milan Kučan.

Knjigo bo končal z Udbinim poročanjem o Žebotovi smrti januarja 1989 in kako je Udba spremljala njegovo senco še po smrti.

Velikan slovenske osamosvojitve Ciril Žebot nima po 30 letih samostojne Slovenije nobene počastitve v Sloveniji

Na predstavitvi knjige je Igor Omerza opozoril, da velikan »slovenske osamosvojitve Ciril Žebot nima po 30 letih samostojne Slovenije nobene počastitve v Ljubljani in tudi ne v Sloveniji.«

»Velikan slovenske proti-osamosvojitve Janez Stanovnik, ki ga je STA ob smrti popolnoma zgrešeno razglasila za predsednika osamosvojitvenega predsedstva, pa ima visoka socialistična odlikovanja in nagrade, najvišje odlikovanje v demokratični Sloveniji, častno meščanstvo Ljubljane ter od prejšnjega leta spomenik v srcu Ljubljane. Nekaj je gnilega v deželi Kranjski ...«

Knjigo je izdal Klub Native Speakerjev Slovenije - ANTS, Ljubljana; dobi se preko naslova: www.dobra-knjiga.si.