»Uradno« naj bi se namreč zemeljsko življenje odličnega duhovnika končalo avgusta 1949, in sicer z usmrtitvijo, potem ko je bil na montiranem procesu februarja 1949 v Črnomlju obsojen na smrt. A prav moj oče je bil tisti, ki je sredi 60. let prejšnjega stoletja od kolega veterinarja, ki je delal na zaprtem območju na Kočevskem, izvedel, da je njegov nekdanji župnik še živ. Ta podatek se je slednjič »prelil« v tisto letnico 1970 na duhovniškem grobu, v katerem ni Jarčevih posmrtnih ostankov. So bili skurjeni v Gotenici?

Seveda je leto 1970 kot leto smrti Jarca kot prisilnega delavca v »Mačkovem peskovniku« posledica domneve, a zanjo obstaja dovolj stvarna podlaga. In tako obstaja tudi dovolj stvarna podlaga za domnevo, da so bili o usodi ljudi, kot je bil mučeniški duhovnik, obveščeni partijski veljaki, morda celo kakšen, ki je še živ. In zato se vedno znova ob dragatuškem duhovniškem grobu vprašam: Bog ve, ali je informacija o Jarcu prišla na ušesa Milanu Kučanu? Zadnji šef Zveze komunistov Slovenije je namreč svoje strumno vzpenjanje po partijski lestvici začel prav v tistem času. Med naslovnike udbovskih poročil, namenjenih partijski vrhuški, se je uspel prebiti že leta 1969.

Kot pokaže Omerzova knjiga, je Kučan prek špicljev, stenskih mikrofonov, telefonskih prisluškovanj, tajnih preiskav in fotografiranj, pregledovanja pošte in še drugih zalezovalskih metod vstopal v življenja ljudi, ki so jih on in njegovi partijski tovariši videli kot sovražnike.

Ne trdimo, da se je v teh poročilih dejansko znašlo Jarčevo ime, vsekakor pa je Kučan redno prejemal poročila, v katerih je bilo veliko duhovniških imen. To potrjuje zadnja iz niza knjig Igorja Omerze o nekdanji tajni politični policiji Milan Kučan in Udba, v kateri neutrudni arhivski »rudar« predstavlja kronologijo tajnega poročanja Kučanu in Kučanovega pojavljanja v udbovskih poročilih v obdobju 1969–1990, torej vse do prvih demokratičnih volitev in nastopa Demosove vlade.

Kot pokaže Omerzova knjiga – gre za več kot 500 strani navedkov iz udbovskih poročil –, je Kučan prek špicljev, stenskih mikrofonov, telefonskih prisluškovanj, tajnih preiskav in fotografiranj, pregledovanja pošte in še drugih zalezovalskih metod vstopal v življenja ljudi, ki so jih on in njegovi partijski tovariši videli kot sovražnike, v večini primerov pa je šlo za ljudi, ki so si prizadevali za demokracijo, pluralnost, slovensko državnost, versko svobodo … Že hiter pogled v imensko kazalo Omerzove knjige pokaže, da je ovaduški stroj Kučanu serviral informacije tudi o številnih duhovnikih: Antonu Stresu, Francu Perku, Frančku Križniku, Alojziju Šuštarju, Ivanu Štuhecu, Janezu Grilu, Francu Boletu, Rudiju Konciliji, Stanku Leniču, Frideriku Kolšku, Ivanu Merlaku, Dragu Ocvirku …

Ob branju Omerzove knjige se pred bralcem izrisuje resnični portret slovenske družbe, kot jo je za totalitarne partijske interese krojila in nadzirala tajna politična policija.

Ob branju Omerzove knjige se pred bralcem izrisuje resnični portret slovenske družbe, kot jo je za totalitarne partijske interese krojila in nadzirala tajna politična policija. In to je portret, poln zlobnih in grdih potez. »Lepe in modre oči«, ki so v udbovskih poročilih prebirale informacije, pridobljene s sistematičnimi kršitvami človekovih pravic, se tako izkažejo kot »lepe in modre« le na zunaj, dejansko pa gre v tem početju za nekaj skrajno pokvarjenega, zločinskega, obsodbe vrednega. Ko bi bil Kučan res tako silno »svetel« – tako rekoč večno mlad – lik v demokratizacijskem procesu, kot ga želijo naslikati njegovi dvorni portretisti, bi pač moral že naslednji dan, ko je bil leta 1986 postavljen za šefa partijskega centralnega komiteja, ukiniti tajno politično policijo. Pa je ni. Zanj je delovala vse do sredine maja 1990 – takrat v hlastni uničevalni vnemi, v kateri so bili glavna tarča prav dokumenti iz obdobja, ko je partijo (in s tem tudi njeno politično policijo) vodil Kučan. Le zakaj?!

 Igor Omerza s knjigo Milan Kučan in Udba. FOTO: Ivo Žajdela

Omerzova knjiga se z navajanjem ovaduških poročil, desetletja dostavljanih na Kučanovo mizo, zatorej bere kot svojevrstna Slika Doriana (Milana) Graya (Kučana): kot srhljiv portret zločinskega režima, ki ga pač ne more več skriti nobeno glancanje javne podobe partijskega povzpetnika.