Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« 

Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46–52)

Vrednost šibkosti 

Čeprav se zdi, da je Bartimaj poklical Jezusa, ni tako, ravno nasprotno je bilo. Nekoč, že zdavnaj, je Bog vsadil vanj potrebo po Jezusu, že zdavnaj ga je klical k njemu. 

Morda tudi zato njegova slepota, škandalozno bo tole slišati: da je prav zaradi nje Bartimaj veliko laže začutil, koga potrebuje in kdo je v njegovem življenju res pomemben. 

»Ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: 'Jezus, Davidov sin, usmili se me!'« In »mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil,« (Mr 10,47-48) je pač razumel, kaj je v njegovem življenju res pomembno – priti do Jezusa – in kaj manj – povzročiti javno zgražanje ali posmeh. To je bil sad njegove slepote.

Vsakdo ima v svojem življenju svojo slepoto, omejitve, lahko jim rečemo tudi šibkosti, nekateri hujše, kot so težke bolezni, drugi spet lažje, na primer biti manjše rasti ali ne prenesti višine, a vendar vsak svojo.

In to precej pogosto dojemamo kot nekaj zelo tragičnega, nepoštenega in krivičnega, živimo pač v času, ko nam ves svet govori, da vsak lahko naredi in doseže, kar si želi, če se le dovolj potrudi. 

Pa žal ni tako, naše omejitve so kruto dejstvo, vsak živi znotraj svojih meja, ki jih ne more prestopiti. 

Na to žal opozarjajo mnogi ljudje, ki so poskušali iti čez svoje meje in so to krvavo plačali, če ne z življenjem, pa z izgorelostjo.

Toda prav omejitve so nekakšni usmerjevalci do poti, ki jo v življenju moramo prehoditi, kažipoti do cilja, h kateremu smo poklicani. Preko njih nas nekdo kliče od stvari, ki jih ne zmoremo in nam jih zato tudi ni treba narediti, k stvarem, ki jih moramo narediti, ker smo zaradi njih na svetu. 

Pa čeprav naše želje in pričakovanja sveta okoli nas pravijo drugače. Toda ravno zato nam omejitve pomagajo, da mimo vseh notranjih in zunanjih pritiskov prepoznamo svoje dolžnosti. Svoje poslanstvo.

Kajti kdor pozna svoje okvire in meje, lahko veliko laže spozna tudi svoje prioritete.

Pozor, prepozna, ne pa določi, saj si svojih prioritet, kaj je res pomembno za naše življenje, vendar nismo izbrali sami, ne, Bog nam jih je postavil, ko nas je poklical v življenje in nam dal take in take sposobnosti in take in take šibkosti in omejitve. 

Napravil nas je natančno take, kakršni smo, da bi lahko naredili natančno tisto, za kar nas je hotel imeti tu, v tem kraju in v tem času.

»Jezus ga je vprašal: 'Kaj hočeš, da ti storim?' Slepi mu je dejal: 'Rabuní, da bi spregledal!'« (Mr 10,51) Spregledati, to je bila njegova prioriteta, ki jo je prepoznal v slepoti, ne nabirati darov, spregledati, kar je za Bartimaja nazadnje pomenilo iti »po poti za njim« (Mr 10,52).

Odgovoriti, kje moram biti, da v svoji situaciji res hodim za Jezusom, in kje ne smem ali mi ni treba biti, to pa je naloga za nas.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (43/2021).