Čeprav majhna na zemljevidu, pa se vsaj v športu Slovenija lahko enakovredno kosa s svetovnimi velesilami. Vsaka osvojena medalja pomeni priznanje državi, katere športniki so jo dosegli. 

Identifikacija z uspešnimi športniki tudi marsikateremu gledalcu predstavlja nepopisno veselje in zadovoljstvo. Ni zmagal le športnik – posameznik, zmagali smo mi, Slovenci!

Olimpijske igre veljajo za največji in najpomembnejši športni dogodek na svetu. 

So tako pomembne, da športniki leta svojega treninga štejejo v štiriletnih olimpijskih ciklusih ter nanje tempirajo vrhunec svoje športne pripravljenosti. Zato lahko na olimpijskih tekmovanjih spremljamo najboljše športne nastope, vrhunec tega, kar je mogoče doseči v nekem športu. 

Z druge strani gledalci nestrpno pričakujemo, kdo se bo izkazal kot najboljši in s tem za naslednja štiri leta postal novi olimpijski prvak. Na vsakih igrah olimpijski prestol zasedejo najboljši – tisti, ki so se v svoji športni disciplini izkazali kot najbolje pripravljeni in spretni, s čimer z mesta aktualnega olimpijskega prvaka izrinejo obraze izpred štirih let. 

Zmagovalci s tem postanejo merilo vrhunskosti na svojem področju. Po njih se zgledujejo in njim sledijo ostali športniki. 

Ni zmagal le športnik – posameznik, zmagali smo mi, Slovenci!

Predstavljajo jim zgled in izziv za še bolj trdo delo, še večji napor, da bi se na naslednjih olimpijskih igrah lahko bolj enakovredno kosali z njimi ali jih celo premagali in se povzpeli na olimpijski prestol. Olimpijo, mesto v antični Grčiji, kjer so se že pred več kot dvema tisočletjema in pol začele antične olimpijske igre, so ravno zaradi razodevanja resnice o tem, kdo je najboljši, imenovali sveto mesto. 

Antični športniki so z uspešnimi nastopi opravili svojo glavno nalogo: ime svojega mesta so ponesli v svet in potrdili njegovo veljavo. Vsaj za štiri leta – do naslednjih olimpijskih iger.

Primerjava z nekimi drugimi igrami, drugim tekmovanjem, ki se prav tako običajno dogaja na štiri leta in mu bomo letos priča v Sloveniji v prav posebnem obilju, se zato ponuja kot na dlani. Govorimo o demokratičnih volitvah. 

Te naj bi – podobno kot olimpijska tekmovanja – bile mesto razodetja resnice o tem, kdo je najboljši, najbolj primeren za vodenje države, za zasedbo političnega Olimpa. A kot je že pred več kot dva tisoč leti opozoril grški filozof Platon, obstaja velika nevarnost demokratičnih volitev v tem, da se iz tekmovanja v znanju vladanja hitro spremenijo v tekmovanje v priljubljenosti tekmovalcev – politikov. 

Kot olimpijska tekmovanja v antični Grčiji so tudi volitve v demokraciji nekaj svetega.

Namesto da bi politike izbirali po njihovi usposobljenosti in dosežkih, priredimo nekakšno lepotno tekmovanje, nato pa naivno pričakujemo, da bodo najlepši, najbolj smejoči se in najbolj prepričljivi govorniki znali tudi najbolje voditi državo. 

A kot na olimpijskih igrah ne podeljujejo medalj glede na priljubljenost in všečnost športnikov, tudi v demokratičnem volilnem tekmovanju lastnosti všečnosti in priljubljenosti nista tisti, na katerih osnovi bi bilo vredno nekoga postaviti na vodilni položaj. V tem bi se bilo treba zgledovati po športu.

Kot olimpijska tekmovanja v antični Grčiji so tudi volitve v demokraciji nekaj svetega – mesto razodetja. Ali bodo mesto razodetja resnice o tem, kdo je sposoben najbolje voditi državo, ali mesto razodetja o tem, kdo je najbolje uspel prelisičiti naivne volivce, bomo še videli. 

A ne pozabimo: tako kot v športu olimpijska medalja enega športnika pomeni uspeh celotne Slovenije, velja tudi v politiki: dobro vodenje enega voditelja pomeni dobro delovanje celotne države, medtem ko en slab voditelj lahko spravi celotno državo v nezavidljiv položaj.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (7/2022).