Udeležbo na pekinških igrah je potrdilo 2875 športnic in športnikov iz 91 držav, dveh manj kot pred štirimi leti. Zimski olimpijski debi čaka dve državi – Haiti in Saudsko Arabijo. Po več kot 200 udeležencev so na Kitajsko pripeljale ZDA (224), Kanada (215) in Rusija (212), Slovenija jih ima – enako kot Avstralija – 42. Tekmovalke in tekmovalci se bodo merili v 15 panogah in kar rekordnih 109 disciplinah, od tega je sedem novih na olimpijskem koledarju. Nosilca slovenske zastave na otvoritveni slovesnosti bosta alpska smučarka Ilka Štuhec in deskar na snegu Rok Marguč, ki je tik pred zdajci zamenjal kolega Žana Koširja, ki je bil po prihodu na Kitajsko pozitiven na testiranju za covid-19, enako kot smučarska tekačica Eva Urevc. Neposredno pred odhodom so okužbo potrdili tudi pri smučarju Martinu Čatru, ki je moral zato ostati doma.

Necepljeni? Tritedenska karantena ali domač kavč

Tudi igre v Pekingu bo, tako kot že lanske poletne v Tokiu, torej krojil koronavirus, ki je oklestil vrste nastopajočih, izločil pa tudi koga od resnih kandidatov za odličja. Nekateri pa so se izločili kar sami – zaradi nasprotovanja cepljenju, ki edino zagotavlja nemoteno bivanje in tekmovanje na prizorišču. Necepljeni udeleženci so namreč morali v obvezno tritedensko karanteno pred začetkom iger, v nasprotnem jih na Kitajsko niso spustili. To možnost je med drugim izkoristila švicarska deskarka na snegu Patrizia Kummer, dobitnica veleslalomskega olimpijskega zlata v Sočiju 2014. »Imela sem kup razlogov za cepljenje in kup razlogov proti njemu, na koncu sem presodila, da tega ne morem storiti,« je pojasnila Švicarka, ki, kot pravi sama, »ni v rizični skupini«. Pekinška karantena ji ne dela težav: »Ne potrebujem veliko za srečo. Uživam, ko sem lahko sama s sabo.«

Klemen Bauer je ostal doma. FOTO: STA/Sloski Biatlon

Cepljenju, toda tudi 21-dnevni predolimpijski karanteni, pa se je odpovedal tudi slovenski biatlonec Klemen Bauer, ki je imel možnost nastopiti na petih zaporednih olimpijskih igrah (najbližje kolajni je bil leta 2010 v Vancouvru, ko je v šprintu končal na nehvaležnem četrtem mestu, tretji je bil tedaj še Hrvat, zdaj Slovenec Jakov Fak), a jo je zavestno zavrnil, čeprav, kot je poudaril sam, »sprejeti odločitev, ki ti onemogoča početi, kar najraje in najbolje počneš in kar te zaznamuje več kot polovico življenja, ni enostavno.« V pojasnilu je med drugim navedel, da iskreno spoštuje odločitev slehernega posameznika, da pa ima do lastnega telesa in zdravja nadvse spoštljiv odnos, močno zaupa lastnemu imunskemu sistemu in verjame v naravno odpornost, zato je tudi odklonil možnost cepljenja in odhod v Peking.

Gloria Kotnik gre takoj po koncu porodniške na olimpijske igre. FOTO: Instagram

Sin jo opominja, kaj je v življenju res pomembno

Skoraj natanko pred letom dni, lanskega 27. januarja, je prvič postala mamica najuspešnejša slovenska deskarka na snegu zadnjega desetletja Gloria Kotnik. Rodil se ji je sinček Maj. Športno kariero je začasno postavila v kot in v ospredje postavila družinsko življenje. Leto pozneje je Kotnikova potnica na igre v Peking, kamor – po daljšem tekmovalnem premoru – odhaja brez visokih pričakovanj. »Sin me vsakodnevno opominja ne to, kaj je v življenju zares pomembno, zato se z rezultati res ne obremenjujem,« je dejala v nedavnem pogovoru za Siol. Šport jo je naučil trdega dela in iznajdljivosti v različnih situacijah. »Morda tudi zato na materinstvo gledam drugače kot kdo drug. Meni se zdi to najlepši del življenja, ni vselej lahko, a to je življenje. Začela sem drugače razmišljati o stvareh, starševstvo res spremeni človeka,« je Gloria v pogovoru za Mično iskreno spregovorila tudi o lepoti družinskega življenja.

»V športu sem zato, da slavim Boga«

Mnogi športniki, udeleženci olimpijskih iger, so hkrati tudi ponosni misijonarji, nosilci olimpijske bakle vere. Ena od njih je zagotovo ameriška tekmovalka v bobu dvosedu Elana Meyers Taylor, dobitnica odličij s prejšnjih treh iger, ki (kljub nedavni okužbi) najvišje kotira tudi v Pekingu. Elana in njen mož Nic sta se predlani, ob začetku pandemije covida-19, razveselila rojstva sina Nica, ki kot otrok z Downovim sindromom zahteva še posebno skrb. Je prvoborka za pravice športnic, ki se vračajo po porodniški v polni pogon in se pri tem soočajo z neštetimi ovirami. In hkrati je zagreta vernica. »Bog me je postavil sem s posebnim razlogom, ne zgolj za osvajanje kolajn. V športu sem zato, da slavim Boga, in to bom počela ne glede na to, ali si bom nadela zlato odličje ali pa bom zadnja.« In še: »Med glavnimi razlogi, da se tudi pri 37 letih ukvarjam z bobom, je, da pomagam ljudem ne le dosegati svoje cilje, temveč jih tudi voditi k Jezusu.«