Da ima politika od športa več kot šport od politike, je ravno tako dejstvo. Ko se je treba prisliniti na fotografijo s športnimi asi ob uspehih na največjih tekmovanjih, so vsi politiki zraven, polna usta so jih lepih besed, pripisujejo si zasluge, ki jim niti najmanj ne pritičejo, in se samopašno kitijo s tujim perjem. Zdajšnji premier, ki brezglavo dirka od enega športnika do drugega in se prisiljeno smehlja ob njih, je le en vzorčen primerek.

Izjemni slovenski rokometaši in odbojkarji pa dokazujejo, da še tako (umetno) napihnjen ego ne seže do kolen ekipnemu duhu, povezovanju, sodelovanju, medsebojnemu spoštovanju, moštveni disciplini in redu, upoštevanju navodil.

Ko je treba od besed k dejanjem, odpreti mošnjiček in konkretno podpreti šport, pa se zatakne. Obljube ostanejo neizpolnjene, nasmeški se izgubijo, država mačehovsko pogleda stran, vlaganj v lokalno športno infrastrukturo ni, za športni podmladek, ki si šele utira pot k zvezdam, se ne zmeni nihče. Le redko kateri slovenski minister za šport je s svojimi potezami in dejanji dokazal, da mu je za šport dejansko mar.

A to slovenskega športnika ne ustavi. Kakor ga ne ustavi pregovorna slovenska majhnost, zaradi katere bi bil lahko zadovoljen že z malim. Toda ne: Slovenija kroji svetovni športni vrh. Na pravkar končanih olimpijskih igrah v Parizu je bila po številu kolajn (tri, od tega dve zlati in ena srebrna) na število prebivalcev četrta (!) na svetu, za Dominiko, Sveto Lucijo in Novo Zelandijo. Kdaj v preteklosti je bila Slovenija v tem pogledu celo še malenkost višje …

Janja Garnbret, Andreja Leški, Toni Vodišek in mnogi drugi dokazujejo, da je šport tek na dolge proge, ki terja potrpežljivost, predanost, osredotočenost, odpovedovanje, žrtve, zlomljena rebra, poškodovane prste. Zmage in poraze, vzpone in padce, aplavze in žvižge, podporo in ignoranco. FOTO: X Team Slovenia

Vrnimo se k izhodišču. Se lahko slovenski športniki kaj naučijo od slovenskih politikov? Težko. Pa obratno? Vprašanje je samoumevno. Janja Garnbret, Andreja Leški, Toni Vodišek in mnogi drugi dokazujejo, da je šport tek na dolge proge, ki terja potrpežljivost, predanost, osredotočenost, odpovedovanje, žrtve, zlomljena rebra, poškodovane prste. Zmage in poraze, vzpone in padce, aplavze in žvižge, podporo in ignoranco.

Izjemni slovenski rokometaši in odbojkarji pa dokazujejo, da še tako (umetno) napihnjen ego ne seže do kolen ekipnemu duhu, povezovanju, sodelovanju, medsebojnemu spoštovanju, moštveni disciplini in redu, upoštevanju navodil. Kar je ravno nasprotno denimo zdajšnjemu vodenju vlade, kjer pragmatična skrb za užitek, udobje in zadovoljstvo mene in zlasti moje srčne izbranke velja mnogo več kot skrb za državo in skupnost.

Ko tekmujejo in zmagujejo Prevci in skakalke, Janja Garnbret, Tadej Pogačar in Primož Roglič, Luka Dončić, Tim Gajser, odbojkarji, rokometaši(ce), nogometaši in košarkarji – smo vsi pod isto zastavo in enako ponosni, da smo Slovenci.

In bodimo iskreni: tudi desno od sredine, kjer v zadnjem obdobju – kar je navsezadnje dobrodošlo za zdravo demokracijo – nadpovprečno intenzivno vznikajo novi projekti ali novi obrazi (Anže Logar, Pavel Rupar, Peter Gregorčič in menda tudi Marko Lotrič), se lahko učijo ob vrhunskih dosežkih slovenskih športnikov in se prevprašajo, ali sami dovolj gradijo in temeljijo na sodelovanju, povezovanju, vključevanju, spoštovanju in dialogu.

Kakor koli. Kar slovenski politiki ne bo uspelo nikoli, namreč povezati in združiti državljanke in državljane z obeh bregov reke, vsako leto uspe vsaj desetim slovenskim športnikom. Ko tekmujejo in zmagujejo Prevci in skakalke, Janja Garnbret, Tadej Pogačar in Primož Roglič, Luka Dončić, Tim Gajser, odbojkarji, rokometaši(ce), nogometaši in košarkarji – smo vsi pod isto zastavo in enako ponosni, da smo Slovenci. Hvala Bogu za šport(nike), naj živi(jo) in naj bo(do) zgled!