Nato se je odpravil na 25.112 kilometrov dolgo pot iz Ushuaie na jugu Argentine do Prudhoe Baya na severu Aljaske, kamor je prišel 20. avgusta lani. V 993 dneh je prehodil 15 držav, pri čemer je pot še podaljšal, da se je srečal z Luko Dončićem, in posvojil psičko Carlitos. Naslednje leto se namerava z njo odpraviti na pot okrog sveta, na kateri bosta prehodila štiri celine. Čeprav pravi, da to počne zase, je vedno pripravljen pomagati drugim in ne pozabi na tiste, ki so mu potovanja omogočili.

Hojo običajno povezujemo z gorami ali romanjem. Kako ste se navdušili zanjo?

Ko sem bil mlajši, se mi ni dalo nikamor iti peš. Vedno sem prosil prijatelje, da me peljejo v trgovino. Ko sem delal v trgovini in gostinstvu, sem bil stalno na nogah. Pred leti pa sem spoznal nekega gospoda iz Kanade, ki se je za svoj 50. rojstni dan odločil, da gre peš okoli sveta. Spremljal sem njegovo pot, bral bloge, ki jih je pisal, in podoživljal trenutke na njegovi poti. Tudi sam sem si zaželel poskusiti nekaj takšnega, a še nisem imel dovolj poguma, zato sem najprej šel peš čez Slovenijo, potem pa sem stopnjeval.

Je bila torej želja po tisočih kilometrih prisotna že zgodaj?

No, bolj je bila prisotna želja po raziskovanju. Že na pot čez ZDA me je vodilo še nekaj drugega. Ko sem začel delati, sem hotel biti vodja in dobro zaslužiti. Napredoval sem in postal poslovodja športne trgovine, a mi takrat to ni bilo več zanimivo. Nisem več imel motivacije, nekaj mi je manjkalo. Hotel sem razbiti rutino in poskusiti nekaj novega. Ko bom star in se bom ozrl na življenje, bom lahko rekel, da sem nekaj doživel, ne pa, da sem samo delal. Ko sem šel na pot iz Argentine do Aljaske, sem spoznal nove kulture, nov jezik, nove ljudi, vsak dan je drugačen. Ko sem šel zvečer spat, sem komaj čakal, da se zjutraj zbudim, da vidim, kaj bo prinesel nov dan.

Na Aljaski, po 25 tisoč kilometrih prehojene poti, ki se je začela na Ognjeni zemlji. FOTO: osebni arhiv

Kako se pripravljate na take maratonske pohode?

Fizično ne posebej, saj mislim, da je 80 odstotkov v glavi, 20 pa, vsaj v mojem primeru, v nogah. Sem pa bil že v službi po 10, 12 ur na nogah. Število prehojenih kilometrov sem stopnjeval, nisem začel kar s 40 kilometri na dan. Najzahtevnejše so finančne priprave, ker je velik strošek biti štiri leta na poti, potem pa urejanje vizumov, zdaj pa moram urediti še dodatno birokracijo, da bo imela Carlitos vstop v vsako državo.

Koliko parov obutve ste porabili na 25.000 kilometrov dolgi poti z juga Argentine do Aljaske?

Petnajst parov, kupoval sem jih, tako kot po navadi, sproti. Običajno imam pri sebi ene tekaške copate, ki so lahke in dihajo, in ene pohodniške za slabo vreme. Ker sem delal v športni trgovini, sem imel na začetku dobro obutev, na poti pa sem naredil napako, ko sem kupil poceni obutev, ki mi je zdržala samo 300 ali 400 kilometrov. Tako da po tej izkušnji raje v kakšnem večjem mestu kupim obutev srednjega cenovnega ranga.

Bežim od monotonosti, ne gre pa zato, da bi bežal od težav, realnosti ali iskal samega sebe. Pridobil sem veliko samozavesti, začel sem bolj ceniti stvari, ki jih imam doma. 

Kako pa sta se spoprijateljila s Carlitos? 

V državah Južne Amerike je veliko zapuščenih, večinoma odraslih psov, ker se ljudje selijo, ko dobijo službo drugje. Zanje psi niso družinski člani, kot so za nas. Odhajal sem iz nekega mesta v Peruju, ampak sem se odločil, da se vrnem in se ustavim v mestu. Popoldne sem šel na sprehod in zagledal majhnega psa, videl sem, da je bolan in premražen. Bila je psička, stara kakšne tri mesece, in sem jo odpeljal k veterinarju. Dobila je antibiotike, potem je šla z mano v hostel, kamor je niso pustili, zato sva preživela noč zunaj. Nisem je hotel pustiti tam. Naslednji dan sem šel spet k veterinarju, da je uredil dokumente zanjo, in je šla z mano. Na začetku ni skoraj nič hodila, ker je bila še majhna, potem pa okrog 20 kilometrov na dan, ni hodila cele dneve. V Srednji Ameriki je bilo 40 stopinj Celzija, asfalt je bil prevroč zanjo. Na Aljaski, kjer je bilo 20 pod ničlo, tudi ni hodila, razen ko je bilo nujno, ker sva imela poln voziček. Hodila je, ko je bilo zanjo primerno, ko pri hoji ni trpela. Vmes je počivala. Ko ji je bilo preveč, se je ustavila.

Veliko mi je pomenilo, da sem imel družbo. Z njo sem se lahko pogovarjal. V tem času je zrasla, zdaj ima 13 kilogramov, in to je bila dodatna teža v vozičku, več je bilo stroškov, tudi za njeno hrano sem moral poskrbeti, imel sem delo z dodatno birokracijo za prehod mej. Ponekod me zaradi nje niso spustili v hostle ali v velike trgovine, manjše pa so dražje. Še vedno pa je bilo več plusov, ni mi žal, da sem jo vzel. Zdaj že komaj čakava, da greva na pot. Zelo je zvesta in ljubosumna, če se pogovarjam z drugimi, ali božam drugega psa. Ko sem šel v Srbijo, sem jo dal v pasji hotel. Četrti dan so me klicali, naj pridem ponjo, ker ni nič jedla.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 3/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.