Oksana Magur prihaja iz Vinice, območja jugozahodno od Kijeva, ki je približno 30 kilometrov oddaljeno od meje z Moldavijo. Njena ljubezen do Slovenije se je razvila že v času, ko se je kot socialna delavka decembra 2014 priključila slovenski skupnosti Barka, ki pomaga osebam z motnjami v duševnem razvoju. V njihovih vrstah je ostala vse do julija 2019. Nato je odšla v Kanado, tik pred izbruhom epidemije pa se je vrnila v Ukrajino, kjer se je zaposlila kot računovodkinja v mednarodnem podjetju.

A v letošnjem februarju jo je z domačih tal pregnala vojna. Tako se je njena življenjska pot spet križala s Slovenijo. Ker zelo dobro razume in govori slovensko, poleg tega pa ima močno razvit socialni čut, je njena pomoč v Karitas izjemno dragocena, saj je nepogrešljiv most med Slovenci in Ukrajinci.

Škofijska karitas Celje pomaga približno 200 ukrajinskim družinam. FOTO: Osebni arhiv

Vojna je bila v zraku

Pred ruskim napadom je Oksana živela v Lvovu. »Mi smo bili pripravljeni že nekaj tednov pred začetkom vojne. Vsi smo čutili, da je vojna v zraku. V ljudeh je bil prisoten občutek, da se bo nekaj zgodilo,« se spominja naša sogovornica. Rusija je nato 24. februarja res napadla Ukrajino, Oksana pa je skupaj s prijateljico in njenim otrokom pripotovala v Slovenijo tri dni pozneje, 27. februarja.

»Že kaka dva tedna prej nisem spala, ker smo bili v pričakovanju napada. Kovček sem imela vseskozi pripravljen.« Sprva sicer ni nameravala zapustiti države, nato pa ji je prijateljica, ki ima otroka, dejala, da želi oditi. »Prav v tistem trenutku so mi pisali tudi prijatelji iz Slovenije in me povabili, da pridem k njim, če potrebujem pomoč.«

V Slovenijo potovali dva dni in pol

Še danes ji skozi glavo švigajo zvoki siren, ki so naznanjali možnost napadov. A ni bilo tako preprosto zapustiti Ukrajine. Na bencinskih črpalkah je bila velika gneča. »Štiri ure sem čakala, da sem prišla na vrsto. A rezervoar sem lahko napolnila do največ 20 litrov. To je bila namreč dnevna omejitev. Naslednji dan sem spet šla na črpalko.« Nato sta se s prijateljico in njenim otrokom odpravili proti Sloveniji, za kar so zaradi izjemno velike gneče na meji porabili dva dni in pol.

Oksana in njena prijateljica Svitlana Horodetska. FOTO: Osebni arhiv

Prve tri mesece je živela v prostorih skupnosti Barka v Zbiljah v Občini Medvode. Od tam je še vedno delala kot računovodkinja na daljavo za podjetje Nestle. Nato pa so ji v Barki namignili, da Karitas išče ljudi, ki bi lahko nudili različne oblike podpore pri sprejemanju beguncev iz Ukrajine. Ker govori slovensko in ukrajinsko, se je v drugi polovici letošnjega maja z veseljem priključila Škofijski karitas Celje, kjer pomaga Ukrajincem pri različnih dnevnih opravilih.

Nikoli brez dela

Njena paleta delovnih nalog pri pomoči sorojakom v Sloveniji in njihovem vključevanju v družbo je zelo barvita. »Spremljam jih pri zdravniku, pomagam pri prevajanju in urejanju dokumentov, sem na voljo pri komunikaciji med otroki in učitelji, skratka povsod, kjer me potrebujejo, pomagam.« V Celju je po njenih besedah velika ukrajinska skupina, zanje pa pripravljajo različna srečanja. Nudijo jim tudi terapevtsko pomoč. »Ljudje so prišli v Slovenijo z enim kovčkom ali kot sami rečemo, z najbolj dragocenim, kar lahko vzameš s sabo, to je roko drugega človeka.«

V Sloveniji je ta čas približno 5500 Ukrajincev, Škofijska karitas Celje pa na različne načine pomaga približno 200 družinam. »Ukrajinci se radi vključujejo v prostovoljno delo, denimo pri pospravljanju, kuhanju, kjer koli je potrebno, saj želijo biti vključeni in koristni,« pojasnjuje Oksana.

Ukrajinci v Sloveniji in župnik metliške grkokatoliške župnije Ivan Skalivski, ki je prav tako Ukrajinec. FOTO: Facebook

Osamljenost, domotožje, jezikovne ovire

Ukrajinci, ki so razseljeni po vsej Evropi, se soočajo s številnimi stiskami in izzivi, tudi v Sloveniji. Največja težava je po besedah Magurjeve osamljenost. Večina moških je seveda ostala v Ukrajini, zato so tu same mame z otroki, ki jih muči domotožje. »Ne vedo, kako bo v prihodnje. Zelo si želijo vrnitve domov. Upali so, da bo to možno do začetka zime, zdaj pa vidijo, da je veliko naših rojakov v Ukrajini brez elektrike in plina. Če bi se vrnili, nimajo služb, ki bi jih čakale, zato je vrnitev v domovino zelo težavna, še zlasti z majhnimi otroki.«

V zelo težkem položaju so se znašli tudi najstniki, saj so bili »iztrgani« iz domačega okolja, poudarja. »Zapustiti so morali svoj dom, pretrgali so stike s svojimi prijatelji, ne poznajo tujega jezika. Zanje zato pripravljamo različna srečanja, kot so art terapije ali športna tekmovanja, da bi se počutili bolj povezani in vključeni.«

Muči jo slaba vest

Na dogajanje v Ukrajini gleda z veliko bolečino in žalostjo. »Slabo vest imam, ker sem odšla. Tudi zato sem se priključila Škofijski karitas Celje, da bi bila koristna, četudi nisem v Ukrajini. To je taka borba, ki jo lahko razume le tisti, ki je tam.«

Oksana ima v Ukrajini mamo in brata, ki ne sme zapustiti države zaradi vojaške obveznosti. »Z mamo se slišiva takrat, ko imajo elektriko, saj jim jo vseskozi odklapljajo in priklapljajo. K sreči ima mama v hiši peč, ki jo uporablja za kuhanje in ogrevanje. Najbolj pomembno mi je, ko pove, da sta ona in brat v redu.«

FOTO: Facebook

»Slovenija je zelo veliko naredila za nas«

Ob tej priložnosti izraža hvaležnost vsem Slovencem, ki odpirajo svoja vrata ukrajinskim družinam ali kako drugače pomagajo pri lajšanju stisk. »To je neverjetno, to razumevanje in spoštovanje, ta sprejetost. Dobrota, ki jo izkazujejo Slovenci, je neverjetna. To se me je globoko dotaknilo. V imenu vseh Ukrajincev, ki ste jim Slovenci odprli svoja vrata ali pomagate kako drugače, bi se rada zahvalila. Slovenija je v tem času zelo veliko naredila za nas.«

Pred nami je advent, ki naznanja Jezusov prihod. Sama sicer zelo čustveno dojema praznični čas, a se praznikov, ki prihajajo, ne veseli. Uteho išče tudi v molitvi, a zaradi vsega dogajanja na ukrajinskih tleh nima občutka, da prihajajo prazniki. »Moje misli vseskozi uhajajo domov.« V upanju in zaupanju, da bo doma kmalu namesto streljanja in eksplozij spet zavladal mir.