Nedavno je beležil 50 let od kar se je resneje zapisal filmu, bil je prejemnik 900 mednarodnih filmskih nagrad, ki še kar prihajajo. Te dni pa je praznoval svoj osebni jubilej – 70 let. In praznovanje je trajalo tri dni, toliko je bilo vseh tistih, ki so si na njegovem domu podajali kljuko, ker so mu želeli stisniti roko in osebno čestitati. 

Tudi klubski kolegi so prišli na vrsto. Običajno ponedeljkovo srečanje članov se je spremenilo v »Kopičev klubski večer«, posvečen njegovemu življenjskemu jubileju. Mize so se šibile od dobrot, ta večer pa ni manjkalo dobre volje in smeha. 

Pa vendar so neumornemu in ustvarjalnemu filmarju pripravili tudi presenečenje. Za uvod v praznovanje so zavrteli njemu tako ljubi in na vseh koncih sveta nagrajeni glasbeni film »Maribor in saxofon«, kjer je glavni akter mag. Oto Vrhovnik, ki ga je med ogledom filma presenetil s saxofonom in v živo odigral venček filmskih melodij. 

»Film je bil in ostaja moja največja strast in sedaj, ko sem že malo v letih, bom odložil težko kamero in se vrnil k risanemu filmu, s katerim sem tudi začel svojo filmsko ustvarjalnost dejansko pred 60 leti. Danes so neomejene možnosti ustvarjanja v obliki računalniške 3D animacija«, je povedal Kopič, ki želi v Guinessovi knjigi rekordov obdržati svoj dolgoletni primat, zato še naprej sodeluje na profesionalnih filmskih festivalih po vsem svetu in tako promovira Slovenijo in Maribor. 

Ko je slavljenec upihnil svečke na torti, je predstavil nekaj svojih prvih kratkometražnih filmčkov, ki jih je skrbno čuval v svojem arhivu in jih izbrskal posebej za ta večer. Največjega navdušenja je bil deležen njegov povsem prvi, risani film »Bolfenk«, ki je nastal pred 60 leti na zmagovalno popevko Vesele jeseni v izvedbi Alfija Nipiča. Risani film je ustvarjal tri tisoč ur. Nepojmljivo – spričo izjemno napredne avdio video in računalniške tehnologije je danes mogoče to narediti v bistveno krajšem času. 

»V Mariboru smo imeli eni izmed prvih, če ne prvi, rusko kamero Quarz, ki me je začela takoj zanimati. To so bili časi, ko se pri nas še ni dobilo folije, zato sem pri steklarju naročil 400 stekel formata A4 in na njih sam ročno izrisoval sličice figur. Za eno sekundo filma je bilo treba narisati 18 različnih sličic na prav toliko stekel, ki sem jih nato posnel s kamero in tako dobil "premikajočo" sliko. V svojem arhivu jih še hranim kot spomin na moje začetke«, je bil ves ponosen na svoje pionirsko delo Franci Kopič, ki ne slovi samo po filmu; odlikuje ga tudi skromnost in pripravljenost pomagati vsakomur.