Od leve: Ivo Žajdela, Roman Leljak, Tamara Griesser Pečar, Peter Sušnik in Jože Dežman.

Študijski center za narodno spravo je ob 70. obletnici izida Črnih bukev je v četrtek, 15. januarja, v Ljubljani organiziral okroglo mizo in pogovor na temo žrtev revolucionarnega nasilja v času druge svetovne vojne na Slovenskem. Sodelovali so zgodovinar ter sodelavec Gorenjskega muzeja Kranj dr. Jože Dežman, predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik, publicist Roman Leljak, novinar Ivo Žajdela in zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, ki je okroglo mizo povezovala.

Črne bukve je pripravljala ekipa pri časniku Slovenski dom. To je bil za Slovencem in Jutrom tretji pomemben časnik, ki je med drugo svetovno vojno izhajal v Ljubljani. Ker sta bila Slovenec in Jutro bolj pomembna, sta bila verjetno pod strožjo cenzuro, najprej Italijanov, od jeseni 1943 pa Nemcev, kot pa Slovenski dom. Cenzura je bila velika ovira pri objektivnem poročanju. Glavni urednik Slovenskega doma je bil Mirko Javornik, ki je bil tudi mentor Črnih bukev. Vodja ekipe, ki je pripravljala knjigo, je bil Slavko Skoberne, Celjan, ki so ga v začetku okupacije Nemci z drugo inteligenco s Štajerske internirali v Srbijo. Od tam se je hitro zatem vrnil v Slovenijo, v Ljubljano. Po vojni je živel v Argentini.

Črne bukve so mu pomagali pisati Mirko Javornik (po vojni v ZDA v Washingtonu), Ivo Bergant (po vojni v Kanadi), France Dolenc, prof. Jože Kessler, Ludvik Klakočer (po vojni v Avstraliji), prof. France Zupan, Anica Debevec por. Skoberne (Slavkova žena; po vojni v Argentini), ki je opravljala tajniška opravila uredništva. Tej ekipi sta veliko pomagala še duhovnik Janez Lavrih (po vojni v ZDA) in Janez Marn - Črtomir, ki je bil ubit v povojnih pomorih.

S pripravo Črnih bukev so pričeli junija 1943, ko so jih že napovedali v Slovenskem domu. Jeseni 1943 in potem prve mesece leta 1944 so zbrali zelo veliko gradiva: posameznih podatkov, pričevanj, dokumentov, ki so jih precej zaplenili partizanom, tudi veliko zelo obremenilnih. Največ dela je bilo s pregledom velike množine komunističnega propagandnega gradiva, od Slovenskega poročevalca in drugih glasil do množice različnih lepakov ter razglasov. Takoj na začetku so dali tiskati zelo visoko naklado 32.000 izvodov, kar je bilo do takrat eno najzahtevnejših uredniških in založniških dejanj. Napovedali so, da bo dobiček šel za pomoč žrtvam komunistične revolucije. 20. decembra 1944 so objavili natančen seznam, kdo in koliko je dobil pomoči.



Besedilo Črnih bukev so še pred objavo knjige prevedli v angleščino in ga odnesli v Rim, da bi z njim seznanili širšo javnost, predvsem pa jugoslovansko begunsko vlado, o tem kaj se v resnici dogaja v Sloveniji. Toda to je bil že čas, ko so predvsem Angleži zasledovali samo »goli« interes in jih nasilje komunistov ni zanimalo.

V času demokratizacije Slovenije in po dolgih 45 letih prepovedi, smo Slovenci spomladi 1990 dobili prvi ponatis Črnih bukev. Izdal jih je Roman Leljak, potem pa še Marjan Horvat. Ker druge literature o zločinih komunistične revolucije takrat še ni bilo, je bilo prodanih kar 35.000 ponatisov te pomembne knjige.

V Črnih bukvah natančno piše, s citati iz komunističnih dokumentov, kako tesno je bila slovenska komunistična partija povezana s Sovjetsko zvezo, Kominterno in Stalinom. V njih je bralec izvedel, kdo so (bili) glavni akterji komunistične revolucije in s tem sovražniki slovenskega naroda. Avtorji so nazorno prikazali, da so komunisti zlorabili okupacijo za izvajanje komunistične revolucije. Pisali so, kakšne vse zvijače so slovenski komunisti uporabljali, da bi preslepili čim več ljudi.

Toda še bolj kot to so bile Črne bukve pomembne s svojo glavno vsebino, to pa so dolga navajanja partizanskih zločinov in seznami imen ljudi, ki so jih ubili partizani. Pri tem so navedeni trije poglavitni podatki: ime in priimek ubite osebe, datum umora in kraj; poleg storilca, kar so bile različne militantne enote komunistične partije, od t. i. partizanov in Vosa, do »Narodne zaščite«. Objavljenih je tudi veliko fotografij umorjenih oseb in tudi obremenjujočih dokumentov. Objavljenih je tudi veliko podatkov o uničevanju premoženja in kulturne dediščine: gradov, kulturnih domov, šol in župnišč.

Na okrogli mizi je bilo rečeno, da so bile Črne bukve ena najpomembnejših knjig v slovenski zgodovini.

Fotografije: Tatjana Splichal