Gosposvetsko polje je majhno, vendar je po njegovem obrobju raztresenih toliko zanimivosti, da se lahko okrog njega vozimo ves dan. Zgodnja pomlad je zelo primerna za potepanje z avtom. Ceste so kopne, čez dan je prijetno toplo, navala turistov še ni. Seveda pa je marsikatera zanimivost v tem času še zaprta in si jo lahko ogledamo le od zunaj. Je pač tako, da nikoli ne moremo imeti vsega.

Iz osrednje Slovenije pelje najkrajša pot do Gosposvetskega polja čez prelaz Ljubelj, od koder se spustimo do Celovca. Skozi mestno središče nadaljujemo vožnjo proti severu mimo letališča vse do podvoza pod hitro cesto pri Walddorfu, za katerim zavijemo v levo proti Krnskemu gradu. Za to pot in nadaljevanje po stranski cesti do Št. Vida ob Glini ter po vzhodni strani polja nazaj do Gospe Svete in Celovca ne potrebujemo avstrijske vinjete.


Grad brez gradu

Ko smo prispeli na rob Gosposvetskega polja, je bilo sonce že visoko. Bolj oddaljeni kraji so se izgubljali v meglici, Krnski grad pa je bil tako blizu, da smo razločno videli tamkajšnjo cerkev. Pred mostom čez Glino smo zavili levo navzdol na makadamsko parkirišče. Ob rečici, ki se vzhodno od Celovca izliva v Krko, pelje prijetna pot (tudi Marijina romarska pot), na kateri ni manjkalo sprehajalcev. Mi pa smo krenili po cesti skozi naselje in nato po strmi stezi ob postajah križevega pota navkreber do cerkve sv. Petra in Pavla. Ta je v pisnih virih omenjena že v začetku 10. stoletja (do kdaj je na Krnskem gradu stal tudi knežji dvorec, ni znano), vendar do danes ni ohranila prvotne podobe. V 14. stoletju so ji dodali mogočen zvonik in na južni strani kapelo sv. Ane. Notranjščina cerkve je asketska, v zunanje stene so vzidani starorimski kamni, z bližnjega roba pa je razkošen razgled na Gosposvetsko polje.





Nekdanje glavno mesto

Za Krnskim gradom se cesta proti Št. Vidu ob Glini potegne na gričevnato obrobje. Po približno štirih kilometrih je na desni odcep do Plešivca (Tanzenberg), kjer stoji renesančni grad z začetka 16. stoletja. Danes sta v njem gimnazija in Marijanišče. Južno stran gradu krasi razgibano pročelje cerkve, katere notranjščino je s slikami opremil Valentin Oman.

Med njivami, cerkvami in znamenji smo prispeli v Št. Vid ob Glini, ki je bil nekoč glavno mesto Koroške. Naselje s skoraj 13.000 prebivalci je bilo v zgodnjem sobotnem popoldnevu prazno, zato ob glavni cesti ni bilo težko najti parkirnega mesta. Staro mestno jedro obdaja visoko obzidje. Na glavnem trgu so prodajalci pospravljali blago v kartonske škatle, trgovine so že zaprle svoja vrata, živahno je bilo le še pred slaščičarno. Blizu nje kipi kvišku kužno znamenje z začetka 18. stoletja, malo naprej sta mestna hiša z barvitim pročeljem in vodnjak iz 16. stoletja. Za hišami na južni strani trga pa se skrivata župnijska cerkev in okrogla romanska kostnica.


Drznost in mir



Pri semaforju na koncu obzidja (gledano iz smeri, iz katere smo se pripeljali v Št. Vid) se v desno odcepi cesta proti Mostiču (Brückl). Po njej smo mimo trgovskega središča zapustili mesto in nadaljevali vožnjo proti gradu Ostrovica, ki spada med najbolj slikovite gradove v Avstriji. Viden je že od daleč, saj stoji na skalnatem osamelcu. Ker ga bodo za obiskovalce znova odprli šele sredi aprila, nismo mogli preveriti, ali se nanj res pride skozi 14 vrat. Smo se pa s parkirišča v dolini vseeno sprehodili do dobrega pol kilometra oddaljenega vhoda in tako vsaj malo zaslutili njegovo drznost.

Cesta pod gradom pelje na jug do Gospe Svete. Med vožnjo do tja smo se ustavili pri vojvodskem prestolu, ki stoji tik ob cesti, zaradi pozne ure pa smo opustili vzpon na Štalensko goro, na kateri so ostanki poznokeltskega in zgodnjerimskega mesta. Parkirišča v okolici cerkve so bila povsem prazna. Tako kot sama cerkev, v kateri je bilo pri sobotni večerni maši le kakšnih petnajst ljudi. Vse je bilo preprosto, a zato nič manj globoko in stisk rok pri pozdravu miru je bil topel.

Ker smo si že prej ogledali rimske reliefe in druge znamenitosti cerkve, smo se po maši hitro odpravili proti avtu. Sonce se je že spustilo za obzorje. Ptice, ki so prej posedale na zvoniku, so odletele, čez cesto je počasi priskakljala žaba. Na nebu pa se je zrcalil odsev luči iz bližnjega Celovca.