Obir, ki leži zahodno od Železne Kaple na avstrijskem Koroškem, je za Stolom, Vrtačo in Kepo četrta najvišja gora v Karavankah. Njegov vrh z imenom Ojstrc (tudi Veliki Obir ali Hochobir, 2139 m) je zelo razgleden, pobočja pod njim pa imajo zaradi preprog planinskega cvetja te dni podobo rajskega vrta. Planince in izletnike privablja tudi udoben dostop, saj se lahko v zameno za nekaj evrskih kovancev pripeljejo vse do Kapelske koče, ki stoji poldrugo uro pod vrhom. A naj vas skušnjava ne zbega. Če pripadate izumirajoči podvrsti gornikov, ki zahajajo v hribe zaradi hoje in ne zaradi vožnje, se lahko na Ojstrc odpravite tudi iz številnih krajev v dolini.

Ko cesta proti Kortam v Železni Kapli preskoči potok Belo, se na desni pokaže makadamsko parkirišče. Za njim nas rumen kažipot usmeri na Knapovsko pot (številka 603), ki se pridruži stranski cesti, prečka potok in pred transformatorsko postajo zavije v gozd. Tam se vzpne na greben in preseka eno izmed lokalnih sprehajalnih poti.

Podoba gozda se kmalu spremeni. Smreke se umaknejo borom, tla prekrije živozeleno resje. Za razglediščem, s katerega vidimo samotno domačijo pod Božičevim vrhom, se pot umakne z grebena in vzpne do gozdne ceste. Po njej nadaljujemo do drugega ovinka, kjer prestopimo na stezo proti strmemu Čebru. V naslednjih minutah se še dvakrat vzpnemo do ceste oziroma kolovoza. Prvič ga zapustimo, kot bi mignil, drugič gremo po njem do koničaste skale, na kateri raste nekaj dreves. Tam zavijemo na stezo, ki pelje do Nežinega izvira.

Po osvežitvi z mrzlo studenčnico je treba kar hitro naprej – kdor se preveč obira, pač ne pride na Obir. Ozka steza vijuga navkreber po severni strani Koša (1499 m). Pod nami zdirja po pobočju gams, nad potjo nas spremlja strmina s skalami in drevjem. Na njenem koncu prispemo na greben, objamemo s pogledom Kamniško-Savinjske Alpe in se pridružimo gozdni cesti. Ko nekaj minut pozneje zagledamo še Ojstrc, prestopimo na stezo, ki pelje do sedla Počula. Tam stoji na robu gozda samotna kapela. Pred njo se med visoko travo razkazujejo ranjaki, kukavice in druge cvetlice, med katerimi se lahkotno spreletavajo metulji.

Skozi gozd nadaljujemo do pla­nine Na jezercah, kjer stoji Kapel­ska koča (Eisenkappler Hütte, 1553 m). V minulih treh urah in pol nismo srečali nikogar, tu pa je polno planincev, ki odhajajo proti vrhu ali v dolino. Na informativni tabli ob koči je na kratko opisana zgodovina teh krajev, ki sta jo močno zaznamovala rudarstvo in kmetijstvo. Besedilo je v nemškem in slovenskem jeziku, saj leži Obir na dvojezičnem območju.

Od koče nadaljujemo proti vrhu. Ob stezi, ki vijuga med skalami in drevjem, so dvojezične table naravoslovne učne poti. Ena stoji ob drevesu, ki se je moralo po plazu znova postaviti pokonci, druga nas opozori na krošnjo, ki jo je zadela strela. Pol ure nad kočo prispemo do razpotja. Drevje se redči in odstopa prostor ruševju. Mimo majhnega, z lubjem pokritega zavetja se vzpnemo na planjavo, nad katero se dviga Ojstrc.

Z drobirjem pokrita pot se v loku potegne navkreber. Travnata pobočja, zaplate in skalnate razpoke krasijo cvetovi murk, alpskega čobra, ranjaka, alpskega pečnika, vretenčastega ušivca, pogačic in mnogih drugih cvetlic. Med njimi vzletajo in pristajajo komatarji – kosom podobne ptice z belo liso pod vratom. Ko se pot obrne proti severu, prispemo do ostankov nekdanje planinske koče (zgradili so jo v drugi polovici 19. stoletja, požgali pa med drugo svetovno vojno), od koder se v nekaj minutah vzpnemo na vrh. Na njem nas že nestrpno pričakujejo planinske kavke.

Po obveznem fotografiranju ob visokem križu se lahko v miru posvetimo lepemu razgledu. Globoko pod nami vijuga v dolini Drava, ki jo obdajajo barvita polja in številne vasi. Na zahodu nam pogled seže do Dobrača, od katerega se čez Stol, Košuto in osrednji del Kamniškosavinjskih Alp sprehodimo do Raduhe, Olševe in Pece. V zamegljeni daljavi na severu pa se kažejo obrisi neznanih zasneženih vršacev.

OSNOVNI PODATKI

Ojstrc (2.139 m)

Izhodišče: Železna Kapla.

Dostop: Iz Kranja nadaljujemo vožnjo do prelaza Jezerski vrh, od koder se spustimo v petnajst kilometrov oddaljeno Železno Kaplo. V središču naselja zavijemo v levo proti trgovini Billa (ali malce pozneje prav tako v levo proti Kortam). Takoj za mostom čez Belo je parkirišče in kažipot.

Višinska razlika: 1.560 m.

Dolžina vzpona: 5 ur.

Kratek opis poti: Knapovska pot nas po grebenu Čebra, čez pobočja Koša in prek sedla Počula pripelje do Kapelske koče, od koder se v poldrugi uri vzpnemo na vrh. Ker se večina planincev pripelje do koče (za vožnjo je treba plačati šest evrov), je zadnji del vzpona precej obljuden. Pot iz Železne Kaple je dolga, vendar ob njej ni večjih nevarnosti. Označena je z rdeče-belimi markacijami in rumenimi kažipoti.

Zemljevid: Karavanke (osrednji
del), 1 : 50.000.

NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Mihaela v Železni Kapli je maša vsako nedeljo ob 9. uri. V nedeljo, 29. julija, bo maša tudi ob 11. uri pri kapeli na sedlu Počula.