In se spominjam tudi stasitega gospoda, in ta je trdil, da svoji hčeri ne bi nikoli izbral godovnega dne po sv. Luciji; na starost bi ji hudomušneži – kaj šele zoprniki – pravili leščerba.

Spominjam se tudi sošolke iz prvega razreda predvojne ljudske šole, ki ji je bilo ime Lučka. Imela je lepo pentljo v laseh in gospodična učiteljica je njen obrazek kar med učno uro risala na velik risalni list. Včasih pa v nekakšen zvezek. Kako da mene nikoli?

Spominjam se Lučke iz svojih službenih let. Velike in na poseben način lepe. Pri nas na deželi bi rekli: ta je pa nič kako čedna.

»Sv. Lucija sveti k božiču!« FOTO: Tatjana Splichal.

Vem tudi za staro vremensko dejstvo, de na Sveteucije dan vuč po vod' odpváva. Ta navada je še v navadi, kar me močno veseli. Vaški potoki, pa tudi kaka bolj vodnata b/Bistrica odnaša s seboj umetelno izdelane hišce s prižganimi lučmi. Nekje potem pač ugasnejo, a kaj bi, saj se nam na koncu našega konca utrne tudi življenje. Pač pomenijo, da h koncu oblačnega dneva ni več treba prižigati umetne luči; nekdaj leščerbe že s tako in tako skrajno privitim stenjem.

Sv. Lucija je simbol svetlobe, vsepresevne luči in s tem življenja! Bolj kot leščerbo jo razumem kot oljenko. Ta milo sveti brez vonja po zemeljski magmi. Je očiščena. Je kot bela spokorjena duša.

Sv. Lucija sveti k božiču! K pomenljivemu in milemu prazniku. Soj svetlobe sipa predenj! Da bo sveta polnoč sijoča. Da Božje dete ne bi zajokalo. Da bi bil spet kdaj mir po vsem širnem svetu. Kot menda tedaj tistikrat tam na pastirskih poljanah.

Oj, sv. Lucija! Po nebeško varuj ono Lučko s pentljo v laseh. Nekoč sem ji bila nevoščljiva. Najbrž mi je odpuščeno, saj me sicer ne bi nanjo grel prijazen in svetloben spomin. Ne, niso vsi grehi za smrt; tale moj davni je za življenje. Je lep, skoraj božji in svet. Pa saj je rečeno: O srečna krivda …

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (50/2021).