Spominjam se, kako so se ostareli ljudje veselili godu sv. Lucije. Mednje je po pesnikovi besedi »to bo enkrat kar en dan« na vsem lepem sodil tudi naš ata. »O, smo že na dobrem,« je dejal, »je tle s svojo svetvôbo sv. Ucíja!«

In se spominjam tudi stasitega gospoda, in ta je trdil, da svoji hčeri ne bi nikoli izbral godovnega dne po sv. Luciji; na starost bi ji hudomušneži – kaj šele zoprniki – pravili leščerba.

Spominjam se tudi sošolke iz prvega razreda predvojne ljudske šole, ki ji je bilo ime Lučka. Imela je lepo pentljo v laseh in gospodična učiteljica je njen obrazek kar med učno uro risala na velik risalni list. Včasih pa v nekakšen zvezek. Kako da mene nikoli?

Spominjam se Lučke iz svojih službenih let. Velike in na poseben način lepe. Pri nas na deželi bi rekli: ta je pa nič kako čedna.

Vem tudi za staro vremensko dejstvo, de na Sveteucije dan vuč po vod' odpváva. Ta navada je še v navadi, kar me močno veseli. Vaški potoki, pa tudi ka...