Ob 30-letnici slovenske radijske oddaje Okence v Slovenijo v Argentini smo se pogovarjali z njenim urednikom Mirkom Vasletom. Celoten pogovor si preberite v tiskani Družini. 

Okence v Slovenijo je slovenska radijska oddaja v Bue­nos Airesu, ki jo je decembra 1987 ustanovil Albert Čuk in je začela delovati pod imenom Slovenski kotiček v Argentini. Vodil jo je do smrti februarja leta 1993. S slovensko oddajo so potem nadaljevali njegovi sodelavci in jo preimenovali v Okence v Slovenijo, uredništvo pa je prevzel sedanji urednik Mirko Vasle. Vsako soboto med 13. in 14. uro prisluhnejo slovenski oddaji na radiu Argentina ne le Slovenci, ampak, zanimivo, kar dve tretjini Argentincev. Oddaja je kulturno-informativna, vsako soboto se iz Ljubljane oglasi poročevalka Tatiana Willenpart, ki poroča o aktualnih dogodkih v Sloveniji. Poleg slovenske glasbe v oddaji ne manjka tudi poročil o delovanju Slovencev v Argentini. Okence v svet tako na poseben način že trideset let povezuje Slovence v Argentini z domovino. »Prostovoljno dajemo svoj čas, da ohranimo jezik in ljubezen do domovine,« poudari urednik Mirko Vasle. Pri vodenju pa velja pravilo, da širijo lepe novice.

Za začetek se ozriva v otroška leta. Ste že takrat radi nastopali?

Mama je Ljubljančanka, oče pa je iz Žalca. Za starše je bilo hudo, ko so tako rekoč brez nič prišli v Argentino in so morali delati, mi pa smo se učili po zavodih. Veliko so delali, da so zbrali denar za gradnjo svoje hiše. To je zgodba večine emigrantov, mladi pa smo morali v zavode in internate.

Ni mi bilo všeč, da sem šel s petimi leti v zavod, ki so ga vodile sestre in sem bil pri njih štiri leta, potem tri leta doma, zadnjo leto osnovne šole in celo gimnazijo pa sem bil v zavodu škofa Rožmana. Bili smo štirje otroci, dekleti sta bili doma, z bratom pa sva šla v zavod.

Radi ste peli. Kako se spominjate prepevanja pri Karantaniji?

Mladi smo se povezovali in deset let sem pel pri Karantaniji. To so lepi spomini. Imeli smo 42–43 koncertov na leto, in to predvsem med Argentinci. Pet od teh 15 pevcev se danes profesionalno ukvarja s petjem (brat Juan, Finkovi in Gerziniceva).

Preko petja vam tudi nastopanje postaja blizu.

Ja, takrat se je začelo. Izgubili smo tremo. Rad sem poslušal radio, občudoval radijske voditelje in ko je Albert Čuk začel s slovensko oddajo leta 1987, so me po nekaj mesecih povabili kot športnega novinarja, ker sem takrat pisal o športu za tednik Svobodna Slovenija. V studio sem prihajal enkrat ali dvakrat na mesec. Po Albertovi smrti sva z Ano Ličen nadaljevala njegovo poslanstvo. Preden je umrl, naju je prosil: »Ana in Mirko, nadaljujta.« In minilo je že 25 let, odkar vodiva slovensko oddajo Okence v Slovenijo.

Prevzeti uredništvo oddaje pa ni pomenilo samo prevzeti urejanje oddaje.

Še najmanj dela je bilo s pripravo oddaje. Vsa ta leta je bilo iskanje sponzorjev večkrat prava mora. Kje in kako pridobiti finančna sredstva? Vsako leto se je bilo treba pogajati z lastniki radia. Odločilna za naše delovanje pa je podpora Urada za Slovence po svetu. Vsako leto pišemo na razpise in nikoli ne vemo, kako se bo odvilo, zato smo Uradu za Slovence po svetu toliko bolj hvaležni za finančno podporo.

Kaj je namen slovenske oddaje?

Namen redne sobotne slovenske oddaje na radiu je predvsem promocija Slovenije. Prizadevamo si za ohranjanje stikov s Slovenijo.

Oddaja je dvojezična. Veliko naših Slovencev ne zna več dobro slovensko in ne razumejo vse, zato kadar imam intervju, povzamem v španščini. Oddaja je namenjena vsem Slovencem v Argentini. Pojasnil bi tudi, da kar dve tretjini naših poslušalcev niso Slovenci.

Kaj jih pritegne k poslušanju?

Glasba, predvsem narodno-zabavnega značaja, zborovsko petje in ker na prijazen način predstavljamo Slovenijo.

V soboto pa ste praznovali 30-letnico slovenske oddaje v Buenos Airesu.

Je pa res hitro minilo 30 let. Sanjali smo o tem, da bi enkrat prenašali oddajo iz studia v Sloveniji, in naše sanje so se uresničile. Dobili smo sponzorje, prišli so in oddajo izvedli. V studiu nas je bilo 50, z nami sta bila tudi predsednik Borut Pahor in minister za zamejce in Slovence po svetu Gorazd Žmavc, v veliko oporo in podporo pa nam je bila tudi Darja Groznik.

Novinar, ki je vodil oddajo na radiu v Buenos Airesu pred nami, nam je odstopil 10 minut, kar je nepojmljivo, in ravno danes so mi sporočili, da je pred tem delal celo uro reklamo za našo oddajo. To pa so Argentinci! Povezani, prijazni in takoj pripravljeni pomagati.

Hvaležen sem, da smo se organizirali, zaplavali praktično brez ničesar in da smo lahko samostojni. Hvaležen sem Slovenski tiskovni agenciji, ki nam nudi brezplačen servis, in Radiu Ognjišče, ki nam daje povzete novice.