Ne vem, ali je pri drugih mamah tudi tako. Zase vem, da so moji otroci moja stalnica v skrbeh, mislih in molitvah. Dogaja se mi jutro za jutrom, dan za dnem … Nič ne pomaga, čeprav so že dolgo odrasli in imajo svoje otroke. Mama vedno ostane mama.

Na praznik sv. Jakoba sem se zopet spomnila na najino romanje v Kompostelo pred šestimi leti. Vsako leto se ob tem prazniku v mislih vračam na tiste dolge poti, nepregledna prostranstva in lepe poglede, ki se dan za dnem odpirajo pred romarjevimi očmi, hkrati pa predstavljajo za vsakega romarja vedno nove izzive. Ko sem tisto jutro prebirala Sveto pismo, je mojo pozornost pritegnila mama učencev Jakoba in Janeza. Nekako me je zmotila njena drža pred Jezusom; pred Njim se je priklonila do tal. To se mi je zdelo malce pretirano, če ne celo malo hinavsko, saj si je že v naslednjem stavku upala Jezusu ukazovati. Ena mama si upa Bogu ukazovati, kaj naj naredi za njena sinova. Jezus pa jo, tako kot On zna, postavi na trda tla, češ: »Dr...