Tako pravi Angela M. Burrin, avtorica novembrskega eseja, ki deluje kot prostovoljka v hiši matere Terezije za ostarele in umirajoče v Washingtonu. Kot nam zaupa v svojem pisanju, ki izvira iz dolgoletnega dela z obsojenci, lahko pogled v prihodnjo nebeško slavo, človeka, ki je obsojen na dosmrtno ječo, morda tudi skorajšnjo smrt, pogosto navda z novim upanjem. 

Pogled v prihodnjo nebeško slavo lahko človeka pogosto navda z novim upanjem.

Katekizem Katoliške Cerkve nebesa opisuje kot »poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče« (1024). »Bolj premišljujemo o svoji nebeški usodi, več upanja lahko imamo v zemeljskem življenju,« pravi Burrinova. Ni dolgo tega, kar mi je neka žena povedala, kako se s svojo 93-letno mamo, ki počasi usiha kakor cvet, pogovarjata o tem, kaj bo po smrti in kako bo v nebesih. 

Ob tem njenem pripovedovanju sem se spomnil pisma slovenske misijonarke na Kitajskem, ki sem ga prejel davnega leta 1995. Takole je pisala na večer svojega življenja iz Hongkonga: »Naj bo vse po Božji volji. Nas redovnice, ki smo dosegle osemdeset let, čaka samo še zadnja postaja do ... svetega raja. Takrat nam bo Jezus rekel: 'Pridi, moja zvesta nevesta, prejmi krono, ki je bila pripravljena zate od začetka sveta.' Oh, kako presrečen dan!«

V zadnji številki Besede med nami v letošnjem letu bo med dnevnimi meditacijami najprej na vrsti tista za praznik vseh svetih. Ta je praznik vere in upanja. Z vero odgovarjamo na Božje povabilo: Hodi za menoj! Ta vera temelji na oznanilu, zapisanem v velikonočnem evangeliju: »Ni ga tukaj, temveč je vstal« (Lk 25,6). Vera v vstajenje se opira na vero v Boga, ki »ni Bog mrtvih, ampak Bog živih« (Mr 12, 27).

Praznik vseh svetih je praznik vere in upanja.

Praznik vseh svetih pa je tudi praznik upanja. Grobovi, ob katerih se bomo ustavljali, niso prazni. V njih počivajo tisti, s katerimi smo v življenju delili veselje in trpljenje. Verjamemo Jezusovim besedam: »Kdor vame veruje, bo živel, tudi, če umrje« (Jn 11,25), zato upamo, da življenju z njimi na tem svetu sledi novo, drugačno, popolnejše, saj molimo pri bogoslužju: »Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih.« 

Včasih nas je ob pogrebu bolj strah za nas same kakor zanje, ki smo se od njih poslovili. Niti zase niti za pokojne se ne sme bati, kdor zaupa v Božjo previdnost in verjame Kristusovim obljubam. Sveti Pavel je zapisal Rimljanom: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11).

Kdor vame veruje, bo živel, tudi, če umrje. (Jn 11,25)

Naj bo torej naš vstop v zadnja dva meseca leta, ko se bomo pripravljali na srečanje z Novorojenim pod podobo Deteta v jaslicah, priložnost, da v sebi ob branju in premišljevanju Božje besede utrdimo vero in poživimo upanje v neskončno slavo, ki nam jo je pripravil naš Odrešenik.

Članek je bil objavljen v reviji Beseda med nami (6/2024).