Belokranjske pisanice. Fotografija je simbolična. Foto: Tatjana Splichal

Metliški Belokranjski muzej, ki v svoji stalni zbirki hrani vsaj 500 izvirnih belokranjskih velikonočnih drsank in pisanic, je pripravil tudi tovrstno potujočo razstavo, ki v teh dneh gostuje v Semiču. Nekateri primerki so stari tudi do 100 let, sicer pa so z razstavo gostovali tudi na Dunaju, v državnem zboru, Kranju in drugje.

Ena najobsežnejših zbirk drsank in pisanic

Direktorica Belokranjskega muzeja in etnologinja Andreja Brancelj Bednaršek je za STA povedala, da je metliška zbirka drsank in pisanic poleg zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju gotovo najobsežnejša. Dodala je, da je potujoča razstava zasnovana razvojno in predstavlja tudi najstarejše tovrstne ohranjene primerke, ki so bili barvani še z naravnimi barvili. Na razstavi pa je možno opazovati tudi razvoj motivike in tehnike izdelovanja. Sicer pa se zanimanje za belokranjske pisanice in drsanke po zamiranju na prelomu 19. in 20. stoletja ter še kasnejšem, večdesetletnem po drugi svetovni vojni vse bolj krepi. Podobno pa v zadnjem obdobju narašča tudi zanimanje za njihovo izdelovanje in tovrstne delavnice, je še dejala Brancelj Bednarškova.

Doma iz okolice Adlešičev

Za izvirno območje izdelovanja belokranjskih velikonočnih pisanic in drsank velja predvsem okrožje Adlešičev. Za ohranitev izročila pa je močno zaslužen Ljubljančan Božo Račič, ki je leta 1919 služboval v Adlešičih. Domačine je spodbujal k ohranjanju in obujanju običajev, dogovoril se je tudi za prvo prodajo pisanic.

Izdelava

V Beli krajini so sprva izdelovali le pisanice, nato so med vojno zaradi pomanjkanja barvil začeli izdelovati drsanke. Jajca so kuhali v čebulnih olupkih, nato pa so v naneseno plast barve s topo konico vpraskali okras. Izdelava barvitejših pisanic je zahtevnejša. Gre za batik tehniko, z uporabo črne, bele in rdeče barve. Izdelovalci najprej s t. i. pisačem na golo jajčno lupino nanesejo tanko sled staljenega čebeljega voska. Pred tem v hladno vodo namočijo rdeč krep papir, ko ta spusti barvo, pa v obarvano vodo za pol ure položijo jajca. Ko se posušijo, prvotni vzorec z voskom dopolnijo in jajca skuhajo v črni tekstilni barvi. Ko se v vreli vodi vosek stali in odstopi, jih nežno obrišejo in suhe zloščijo s slanino ali oljem. Na koncu skozi luknjici v izpihanem jajcu vdenejo volneno nit in jo zavežejo. Nekdaj so uporabljali le naravna barvila, čebulne olupke, češmin, hrastovo lubje in žafran. Za stare pisanice je značilen okras trikotnikov, kvadratov, črt, resic in krogov, po drugi svetovni vojni pa so ga začeli oblikovati svobodneje. Dodali so cvetove in podobno, večkrat tudi kratke verze. Danes je okras poljuden.