»Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice,« beremo v 1. členu Deklaracije ZN o človekovih pravicah.

To naj bi rodilo spoznanje, da je najvišje prizadevanje človeštva stvaritev takega sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju. In dalje, da pomeni priznanje človekovega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru v svetu. Veličastno spoznanje, vendar za ceno strašnih grozodejstev druge svetovne vojne. »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice,« beremo v 1. členu Deklaracije.

Prav tako obeležujemo v decembru tudi dan ustavnosti (23. decembra). Ta dan naj ne pomeni le spomina na sprejem nove slovenske ustave v letu 1991, temveč je tudi priložnost, da se vprašamo, koliko smo vrednote nove ustave ponotranjili, posamično in zlasti kot družba, in ali se jih sploh zavedamo.

Smo pozabili?

Zakaj tak uvod? Zato, ker mi različni dogodki v svetu in tudi v naši ljubi domovini vzbujajo strah, strah, da smo pozabili, da zanikanje in teptanje človekovih pravic lahko privede do barbarskih dejanj, ki so žaljiva za človekovo vest, in pozabili smo tudi, da pomeni priznanje in spoštovanje človekovega dostojanstva vseh ljudi ter njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode in miru ne le v svetu, ampak tudi v domovini.

Ko govorimo o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah, ki izhajajo iz človekovega dostojanstva, je temeljni in osrednji poudarek, da pripadajo vsem ljudem in da imajo vsi enake pravice ne glede na raso, vero ali prepričanje.

Ko torej govorimo o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah, ki izhajajo iz človekovega dostojanstva, je temeljni in osrednji poudarek, da pripadajo vsem ljudem in da imajo vsi enake pravice ne glede na raso, vero ali prepričanje. Pomembno je zavedanje, da nam jih nihče ne podarja. Gredo nam zato, ker smo človeška bitja, ker smo ljudje, ki se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Tega bi se morali zavedati zlasti tisti, ki imajo oblast v neki družbi.

Biti nam mora samo po sebi umevno, da nam temeljnih (človekovih) pravic in svoboščin nihče ne podarja ali odobrava. Pridobili smo jih s spočetjem in jih z rojstvom prinesli na svet.

Ponotranjenje slovenske ustave 

Vendar je pomembno, da se tega zavedamo tudi mi sami. Tukaj je vprašanje ponotranjenja slovenske ustave, zlasti tistih določb, ki opredeljujejo človekove pravice in svoboščine. Biti nam mora samo po sebi umevno, da nam temeljnih (človekovih) pravic in svoboščin nihče ne podarja ali odobrava. Pridobili smo jih s spočetjem in jih z rojstvom prinesli na svet. To dejstvo bi nam moralo biti vedno pred očmi. Nihče ne sme posegati v naše temeljne pravice in svoboščine ali nas pri njihovemu uresničevanju ovirati. Seveda so v družbi določena pravila, vendar kot pravi ustava (15. člen), uresničujemo človekove pravice in temeljne svoboščine neposredno na podlagi ustave. Omejene so le s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Samo zakon lahko predpiše način njihovega uresničevanja, če tako določa ustava ali če je to nujno zaradi same narave pravice ali svoboščine.

Čeprav je v vojnem ali izrednem stanju dovoljeno začasno razveljaviti in omejiti nekatere človekove pravice, pa tega ni mogoče storiti za pravico do nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen), prepovedi mučenja (18. člen), varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen), domneve nedolžnosti (27. člen), načela zakonitosti v kazenskem postopku (28. člen), za pravna jamstva v kazenskem postopku (28. člen) in svobodo vesti s svobodo religije, verskega ali drugega prepričanja (41. člen).

Zato je nujno, da se kristjani (in vsi ljudje) zavedamo svojih človekovih pravic in temeljih svoboščin, da jih pošteno uresničujemo, jih branimo pred nedovoljenimi posegi in da se, če je potrebno, zanje tudi borimo.

Napadi na svobodo govora in vesti

Največkrat doživljamo napade na svobodo govora (39. člen) in svobodo vesti, kot jo opredeljuje 41. člen ustave in mnogi mednarodni dokumenti, pa čeprav, kot smo videli, te pravice ni dovoljeno začasno razveljaviti ali omejiti niti v vojnem in izrednem stanju.

Kristjani (predvsem katoličani) najpogosteje doživljamo napade na našo temeljno pravico oziroma svoboščino: na svobodo vesti ali svobodo izpovedovanja vere, kot pravi ustava.

Kristjani (predvsem katoličani) najpogosteje doživljamo napade na našo temeljno pravico oziroma svoboščino: na svobodo vesti ali svobodo izpovedovanja vere, kot pravi ustava. Očitajo nam vse mogoče: klerikalizem, rekatolizacijo, misijonarstvo, nestrpnost, diskriminatornost itd. Radi bi nas potisnili v nekakšen geto, v cerkve in zakristije, kajti molitev na javnem kraju, zbiranje na javnem kraju, izražanje lastnih stališč, javno zavzemanje za naše vrednote, skratka javno izpovedovanje vere moti tiste, ki ne mislijo tako kot mi. Moti jih naša verska skupnost – Cerkev, motijo jih duhovniki, škofje, ki se javno oglašajo, in še bi lahko našteval.

Si izmišljujem (haluciniram)? Ne. Dovolj se je spomniti, kaj vse se je dogajalo pred in med letošnjim pohodom za življenje v Ljubljani in prvo javno molitvijo mladih na Kongresnem trgu. Česa vsega niso razni politiki in »strokovnjaki« zaznali v ozadju teh dogodkov. Kdo vse naj bi bil v ozadju – neka mogočna organizacija. Kakšni vsemogoči zlobni nameni naj bi bili skriti v teh dogodkih.

Nikomur ne smemo dovoliti, da bi teptal ali omejeval naše pravice in svoboščine, kar seveda velja tudi za nas, da kaj takega ne smemo delati drugim.

Vseh teh pritiskov, tudi napadov, se ne smemo bati. Ne nazadnje nas je na take stvari opozoril že naš Gospod. Trdno moramo stati za svojimi besedami in dejanji, za svojim prepričanjem, za svojo vestjo. Nikomur ne smemo dovoliti, da bi teptal ali omejeval naše pravice in svoboščine, kar seveda velja tudi za nas, da kaj takega ne smemo delati drugim. To nam je naročil tudi naš Gospod v zapovedi ljubezni: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Najbolj odločno moramo zavrniti trditev, da je vera zasebna stvar in zato nima prostora v javnosti.

Pravica do svobode vesti

Da bi se tudi znali postaviti za svoje pravice in svoboščine, je prav, da vsaj nekaj vemo o tem. Zato samo nekaj osnovnih misli o pravici do svobode vesti. Najbolj odločno moramo zavrniti trditev, da je vera zasebna stvar in zato nima prostora v javnosti. Vera je res osebna stvar. Stvar vsakega posameznika je, ali ima vero ali ne in kakšno vero ima. Tudi je njegova stvar, ali se bo javno opredeljeval za vernega ali ne in v kolikšni meri bo javno izpovedoval svojo vero. Za samo pravico je možnost javnega izpovedovanja in javnega zbiranja ter povezovanja v versko skupnost temeljnega pomena. Zato tudi verska skupnost – Cerkev uživa pravico do svobode vesti. Splošna deklaracija o človekovih pravicah nam zagotavlja, da je vsakomur zagotovljena pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero kakor tudi njuno svobodno javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, izpolnjevanjem verskih dolžnosti, bogoslužjem in opravljanjem obredov (18. čl.).

Pravica do svobode veroizpovedi torej vsebuje: pravico imeti vero ali svobodno izbrati vero ali prepričanje; pravico ne imeti vere oziroma ne pripadati nobeni veri; pravico svobodno spremeniti vero ter pravico do svobodnega izpovedovanja svoje vere ali prepričanja, ustno ali pisno, posamično ali v skupnosti z drugimi, javno ali zasebno, vključno z namenom širjenja vere, s poučevanjem in pravico do izvrševanja vere z bogoslužjem, z izpolnjevanjem verskih in ritualnih obredov.

Tudi ustava nam v prvem odstavku 41. člena zagotavlja, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno.

Ne nazadnje nam tudi ustava v prvem odstavku 41. člena zagotavlja, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Zato bi se morali vedno oglasiti v bran človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Prispevek je bil najprej objavljen v 164. številki Slovenskega časa.