To je zgodba o duhovnem očetu in sinu, ki opisuje idilično krščansko življenje v skupnosti oratorija, v katerem vsi kot bratje in sestre zasledujejo najvišji ideal svetosti. Ko se danes oziram v preteklost, bi rekel, da je moje nekajletno prebiranje te zgodbe in vživljanje v tisti svet in življenje vzbudilo hrepenenje po posvečenem življenju in življenju v skupnosti. Leta so tekla, a ker sem se kot najstnik znašel v okolju in družbi, ki se je tem otroškim idealom malodane posmehovala, je sčasoma ta ogenj skoraj ugasnil, vendar ne popolnoma. Spet je nekoliko zaplapolal, ko sem se leta 2000 na pobudo birmanskega botra Simona udeležil svetovnega dneva mladih v Rimu in kasneje tudi drugih mladinskih srečanj v družbi župnije sv. Jakoba ob Savi, ki jo vodijo lazaristi. In v tej družbi sem bil po zaslugi oseb, kot sta bili Špela in Meta, ki sta bili članici Vincencijeve zveze dobrote oz. Marijanske vincencijanske mladine, prvič občutno deležen usmiljenja, ki sem ga v takratni življenjski s...