V oddaji je sodelovalo 16 prijavljenih organizatorjev referendumske kampanje, med njimi jih je bilo sedem nasprotnikov sprejetja zakona, ki bi urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. To so bili: predstavnika obeh opozicijskih strank Janez Cigler Kralj (NSi) in Alenka Forte (SDS), predstavnica zunajparlamentarne SLS dr. Tina Bregant ter dr. Roman Globokar (Gibanje za življenje), dr. Urh Grošelj (Komisija za medicinsko etiko), Aleš Primc (Gibanje za otroke in družine) in Metka Zevnik (Združenje starih staršev Slovenije).

Za nekaj osebnih vtisov po soočenju smo na spletni Družini povprašali udeležene nasprotnike zakona, odzvali so se dr. Urh Grošelj, dr. Tina Bregant in Aleš Primc.

Kateri argumenti z druge strani so se vam zdeli najbolj prepričljivi in kateri najmanj?

Urh Grošelj: NAJBOLJ – potreba po reševanju stisk in trpljenja ljudi ob koncu življenja, po ohranjanju njihovega dostojanstva vse do konca življenja. NAJMANJ: prepričanje, da ne bo zlorab, da so možne ustrezne varovalke; prepričanje, da odločitev posameznika ne vpliva hkrati tudi na družbo kot celoto – v bistvu gre za propagiranje skrajnega individualističnega pogleda na svet (kljub deklarativni socialni čutečnosti predlagateljev); prepričanje, da si posameznik lahko povsem subjektivno definira neznosno trpljenje in zatem zahteva evtanazijo – taka zakonska ureditev bo vodila v »grozljivko« (kot je to posrečeno poimenoval prof. Zwitter); primer Kanade, kjer so številke evtanazij v le 7 letih narasle za 13-krat (več kot 4 % vseh smrti, pričakovana življenjska doba vseh se je na ta račun skrajšala za 2 meseca), ob tem ne ponuja razlogov za optimizem.

Tina Bregant: Najbolj me je presenetil argument Maje Marčič iz Zelene Akademije. Ona je bila edina priča evtanaziji prijatelja, ko je živela na Nizozemskem, kjer se je njen prijatelj po letih trpljenja na postelji odločil za evtanazijo. In čeprav je bila tam na božični večer vsa njegova družina, je umiral tri dni in v mukah. Njen opis je opis pričevalca: groza in strah, kaj se lahko zgodi. Pri paliativni oskrbi ni tako. Po njenem pričevanju res ne vem, kdo se bo odločil na referendumu za. Sama še nisem bila pri evtanaziji, tako da me je ta opis, kljub temu, da vem, da lahko pride do takšnih zapletov, osupnil. Ni me presenetila stiska dr. Merla – kot dober zdravnik ne more zagovarjati referenduma. Ni me tudi presenetilo, ko so pričeli s primerjavami milostnih usmrtitev hišnih ljubljenčkov. Vem, kako hudo je, ko ljubljenček zboli ali pogine. Vendar tudi hišne ljubljenčke zdravimo in tudi marsikateri ljubljenček pogine doma. Primerjave z ljudmi pa vendarle niso na mestu.

Aleš Primc: Najprej se zahvaljujem vsem podpornikom življenja Metki Zevnik, dr. Alenki Forte, dr. Tini Bregant, dr. Urhu Grošlju, Janezu Ciglerju Kralju in dr. Romanu Globokarju, ki so srčno in argumentirano predstavili stališča, zakaj moramo v dobro bolnih, starejših in še posebej otrok in družin narediti vse, da ne bo uzakonjena medicinska zastrupitev bolnih in starejših. S tako ekipo je veselje nastopati. Podporniki medicinske zastrupitve bolnih in starejših so bili dveh vrst. Eni so tako ideološko zaslepljeni, da rušijo vse pred sabo in grobo zavajajo. Druga skupina pa je pokazala, da imajo sami veliko pomislekov in so dajali vtis, da v resnici tudi sami medicinske zastrupitve bolnih in starejših, kot je bila predlagana, ne podpirajo. Npr. Maja Marčič je predstavila tragičen primer svojega prijatelja, ki so ga zastrupili oz. evtanazirali, potem pa strup ni deloval in je v hudih mukah umiral tri dni. Prav tako so bili dragoceni njeni pomisleki glede medicinske zastrupitve mladih in otrok, ki jih izvajajo na Nizozemskem. Pomembno je bilo tudi sporočilo ginekologa dr. Merla, ki je povedal, da je medicinska zastrupitev v nasprotju s Hipokratovo prisego, ki jo je dal kot zdravnik.

Dr. Urh Grošelj. FOTO: Tatjana Splichal

Za katero vaše sporočilo upate, da so ga ljudje res dojeli in si ga zapomnili?

Urh Grošelj: Evtanazije se ne da urediti brez velikanskega etičnega tveganja – pričakujemo lahko velike zlorabe (ker so bile doslej še povsod), in vsaj sčasoma čedalje večjo izpostavljenost najbolj ranljivih skupin ljudi, ki se bodo morale po novem opravičevati za svoj obstoj. Naš narod ne rabi nove usodne delitve, okoli katere se bomo zatem vrteli (izgubljali energijo in potenciale) še dolgo, pač pa potrebujemo nacionalni konsenz za ureditev paliativne oskrbe, ki danes lahko pomaga praktično vsakomur. S tem bi odpadla tudi potreba po evtanaziji. Za to se zavzemajo vse glavne zdravniške organizacije in tudi društvo Hospic, ki pa jih želi politika povsem obviti.

Tina Bregant: Da živimo, ne umiramo, do poslednjega dne. Da paliativna oskrba zagotavlja spoštovanje veljavnih etičnih in pravnih norm, človekovih pravic, pravic bolnikov in umirajočih. Da si bolni, trpeči, umirajoči zaslužijo skrb, ljubezen in sočutje, ne pa smrtonosne injekcije. In še povsem tehnično, da je referendumsko vprašanje zvijačno. S tem referendumom si bodo odločevalci pilatovsko umili roke in vso težo odločitve glede usmrtitve bolnih, trpečih in umirajočih preložili na naša ramena. Zato moramo obkrožiti proti, da jim damo jasno sporočilo: v našem imenu ne bomo krajšali življenja bolnim, trpečim in umirajočim. Želimo paliativno oskrbo – a o tem nas ne sprašujejo ...

Aleš Primc: Želim, da ljudje vidijo mojo srčno željo in voljo, da skupaj ustavimo krivično medicinsko zastrupitev bolnih in starejših, ki jo hoče uzakoniti Golobova vlada. Da vsak naredi, kar je v njegovi/njeni moči, da na referendumu zmagamo. Najprej je pomembno, da gremo res vsi na referendum, da s seboj pripeljemo še svoje najbližje in glasujemo PROTI medicinskemu zastrupljanju ljudi.

Dr. Tina Bregant. FOTO: Tatjana Splichal

Kakšen vtis imate po soočenju? 

Urh Grošelj: Problem je velika politizacija tega vprašanja, kjer v razpravi sodelujejo tudi ljudje brez najmanjšega vpogleda v dejansko situacijo, in istočasna politična zloraba tega vprašanja za druge, tudi svoje dnevnopolitične namene (npr. odvračanje pozornosti od drugih tem). Žal to verjetno tudi od dejavnejšega sodelovanja odbija ljudi, ki bi imeli kaj za prispevati k razpravi. Hkrati pa je politika praktično popolnoma izločila iz dialoga vse glavne zdravniške organizacije, tudi društva Hospic ni slišati v razpravi.

Tina Bregant: Oddaja je bila zahtevna, ker je bilo veliko gostov, voditelj je spretno krmaril med njimi, a je bilo zelo malo časa za vsebinsko razpravo. Bolj se mi je zdelo, da smo kot neke vrste vihar odkrili strehe, ljudje pa so ostali v hišah na mrzlem in hladnem. Tisti, ki so imeli boljše hiše – bolj trdna prepričanja že prej, so zdaj še bolj trdno prepričani v svoj prav, marsikdo pa je verjetno precej negotov in zmeden. Nekateri udeleženci, ki so zatrjevali, da bodo obkrožili za na referendumu, so namreč vsebinsko bili proti. Ta zmedenost človeka, da ko si proti, a obkrožiš za, se mi zdi zanimiva. Verjetno je značilna za del volilnega telesa, ki naivno verjame, da je referendumska pobuda iskrena. In to kljub temu, da je jasno, da predlagatelji monetizirajo smrt umirajočih in kronično bolnih in da so predlagatelji spolitizirali zelo intimno temo, kot je umiranje, samo zato, ker želijo privabiti na volišča več ljudi in ker si po referendumu želijo pilatovsko umiti roke. Ta predlog zakona bi namreč že lahko sprejeli v parlamentu, saj imajo veliko večino. Za spremembo ustave sicer potrebujejo več – 2/3. Z referendumom si bodo podelili legitimnost, da so »ljudje odločili«. Na to naj se spomnijo vsi, ki razmišljajo, da bi morda obkrožili v dobri veri za, in jih bodo zaradi njihove odločitve čez nekaj let otroci vprašali, ali ne bi morda raje predčasno končali svojega življenja, da bo vsem skupaj lažje ... Upam, da nas oddaja tudi ni dodatno razdvojila. Ker že sam koncept dveh nasprotnih taborov za temo, ki zadeva vse nas, ni povezujoč in usmerjen v iskanje stičnih točk.

Aleš Primc. FOTO: Ivo Žajdela

Vsebinsko me je nekoliko začudilo, da ni nikjer, niti v prispevkih, mnenj profesorjev, kot so prof. Voljč, prof. Poredoš, prof. Komadina, in tudi ne vsaj kakšnega spomina na pokojnega prof. Trontlja ali prof. Milčinskega. Vemo namreč, da zgodovinska perspektiva prikaže tematiko v neki drugi luči. Spomini na nacistične grozote, vključno s t. i. Gnaden Tot – smrtjo iz usmiljenja, ko so pomorili milijone bolnih, starejših, Romov, Judov, tudi nas, Slovencev, je gotovo izoblikovalo deontologijo prof. Milčinskega, prof. Trontlja in tudi prof. Voljča. Ni čudno, da so ta mnenja v nasprotju s predlagatelji zakona in so bila morda prav zato opuščena v tej oddaji. Morda pa bo kakšna oddaja še o tem – pustimo se presenetiti. Naknadno sem tudi izvedela, da je bil v sestavku, ki je sicer zelo korektno in dobro predstavil možnosti obravnave umirajočih, do vključno obrazcev o neoživljanju oz. opustitvi zdravljenja, nedvomno in zelo pomenljivo izpuščen stavek, da si v resnici nihče od umirajočih ne želi umreti.

Presenetilo pa me je, koliko strahu in nepoznavanja umiranja je bilo na strani, ki meni, da bo na referendumu obkrožila za. Ljudje danes sicer velikokrat ne živijo v večgeneracijskih družinah, pozabili so na običaje, niso prisotni ob smrti najbližjih. Umiranje in smrt sta zato postala še bolj nepoznana in grozljiva. Strašljivost smrti in umiranja se je preselila v bolnice. To zlasti za ljudi, ki menijo, da morajo imeti vse pod nadzorom, ne zaupajo v življenje ali niso verni, pomeni dodatno grozo. S tega vidika razumem njihov eksistencialni strah in z njimi sočustvujem. Želim si, da bi vendarle imeli koga ob sebi, ki jim bo pomagal in stal v težkih trenutkih ob strani. Na strani, kjer bomo obkrožili proti, pa sem začutila močno povezanost. Vsak od nas je imel nekoliko drugačen vidik in nekoliko drugačne argumente, a zdi se mi, da smo bili res povezani v naših osnovnih vrednotah: življenje kot dar, vrednost človeka samega po sebi, ljubezen in skrb za bolne, ranljive, umirajoče, sočutje.

Aleš Primc: Soočenje je bilo naporno, ker je bilo še veliko stvari, ki bi jih bilo treba povedati, pa žal ni bilo časa. Soočenje si lahko ljudje ogledajo na povezavi TUKAJ. Še veliko dela moramo opraviti do 9. junija, ko bo referendum skupaj z evropskimi volitvami. Najbolj pomembno je, da vsi pridete na referendum in glasujete PROTI medicinski zastrupitvi ljudi. Pa še 5 ljudi pripeljite s sabo.