Da zna močna skupnost opredeliti tudi svoj odnos do domovine, je v delu svojega govora izpostavila slovenska predsednica in opozorila, da je na izjemen partizanski boj padla globoka senca tragičnih povojnih izvensodnih pobojev, ter spomnila, da je lani na istem mestu pozvala k spravi.

»Tisti pravi spravi, ki vključuje intimo, pravo in svobodo. Taki spravi torej, ki nam bo omogočila, da bomo znali neobremenjeno sprejeti zgodovino takšno, kakršna je. O njej ne smemo in ne moremo poučevati selektivno. Do nje moramo razvijati kritično distanco, od vrtca dalje, da bomo sposobni razumeti vse, kar se je v preteklosti dogajalo. Zato želim poudariti, in to na ves glas: čas je!« je dejala dr. Nataša Pirc Musar.

Čas je!

»Čas je, da ob 80. obletnici konca 2. svetovne vojne dostojno pokopljemo vse Slovenke in Slovence in druge ljudi, ki doslej niso imeli pravice do groba. Naredimo konec prilagajanju zgodovine trenutnim političnim interesom! To ne sodi k dostojnemu pokopu. Napočil je čas, da smo čuteči in ponotranjimo, kako zelo so pravica do intime, vladavine prava in pravica živeti v svobodni državi sestavni del resnične sprave. V imenu vseh dobromislečih ljudi zato prosim: ne odlašajmo! Ne dovolimo, da posmrtni ostanki žrtev pogojev ostajajo skladiščeni v kleteh in plastičnih zaboji. Ker to preprosto ni človeško. Ker to nismo mi. Čas je, draga Slovenija,« je nadaljevala predsednica.

Celoten predsedničin govor je TUKAJ.

Če je bilo pričakovati, da bodo njene besede glasno odmevale v javnosti, je med vidnejšimi politiki molk prekinil le prvak SDS Janez Janša z odzivom na družbenem omrežju: »Pohvalo zasluži tisti del govora Nataše Pirc Musar, v katerem se je zavzela za pokop nepokopanih in zamolčanih žrtev krvave komunistične morije. Upam, da ni več v obtoku ideja, da se jih pokoplje čim dlje od oči in svojcev. Zanje je mesto na ljubljanskih Žalah.«

Glavni očitek dela javnosti predsedničinemu govoru je bil prav to, da ni konkretno poudarila, da si nepokopane žrtve komunistične revolucije zaslužijo pieteten pokop v Ljubljani, na Žalah ali na Orlovem vrhu, za kar si, skupaj s Katoliško cerkvijo, prizadevajo tudi v štirih civilnih gibanjih, ki so konec aprila pripravile Apel Republiki Sloveniji: Vseposvojitvi, Novi Slovenski zavezi, Prebudimo Slovenijo in Združenih ob Lipi sprave.

Opekova spodbuda

Predstavniki vseh štirih pobud so se v začetku lanskega oktobra tudi udeležili sprejema pri predsednici dr. Nataši Pirc Musar, ki je takrat v pogovoru ponovila svoje stališče do povojnih pobojev, ki jih je označila za zločin, sogovornikom pa obljubila podporo pri procesu prizadevanj za dostojen pokop posmrtnih ostankov na pietetnem kraju. Tedaj je predlagala, naj se za neidentificirane žrtve povojnih pobojev uredi centralno kostnico in spomenik.

Morda je na predsedničin praznični govor vplivalo tudi čustveno srečanje z priljubljenim misijonarjem na Madagaskarju Pedrom Opeko, ki ji je – po lastnih besedah – dal na koncu tudi pismo »s prošnjo in pobudo za spravo, da se vsem našim rojakom, ki so bili ubiti po 2. svetovni vojni, vrne dobro ime in da bi imeli kraj, kamor bi položili njihove posmrtne ostanke, da bi lahko tam molili in da bi se jih spominjali«.

Za odziv na del govora slovenske predsednice dr. Nataše Pirc Musar s pozivom k dostojnemu pokopu vseh, ki doslej niso imeli pravice do groba, na državni proslavi na predvečer dneva državnosti smo povprašali Romano Bider in prof. dr. Janeza Juhanta, ki sta se lanskega oktobra udeležila srečanja pri predsednici, ter dr. Jožeta Možino, ki s knjigo Slovenski razkol in televizijskimi Pričevalci skrbi, da se sliši tudi glas zamolčanih. Predsednik vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman pa nam je pojasnil, da se bodo o predsedničinem govoru pogovarjali na seji Komisije 3. julija.

Sogovornikom smo zastavili dve kratki vprašanji: Kakšen vtis je na vas naredil predsedničin govor na državni proslavi (zlasti del o dostojnem pokopu vseh žrtev povojnih pobojev)? Ali besede in dejanja predsednice pripomorejo k popravljanju krivic, ki so jih (bile) deležne žrtve vojnega in povojnega komunističnega nasilja? Odgovorili so takole:

ANKETA z odzivi

Romana Bider, snovalka spravne pobude Vseposvojitev:

Romana Bider. FOTO: Tatjana Splichal

Predsedničine besede, izrečene na državni proslavi, da ni človeško, da so posmrtni ostanki žrtev pobojev skladiščeni v kleteh in plastičnih zabojih, se mi zdijo dobrodošla pietetna in modra gesta prve predstavnice naše države. Veseli me tudi, da je bil poziv k dostojnemu pokopu vseh žrtev pospremljen z aplavzom publike.

Pietetni pokop, ki žrtvam zagotavlja pravico do groba, bi bil prvi in nujni korak na poti k civiliziranosti. Če bodo temu koraku sledili procesi, ki vodijo h katarzi, kot so izdaja mrliških listov, obsodba revolucionarnega nasilja in odpiranje prostora za vso zgodovinsko resnico, bomo Slovenci resnično na dobri poti.

Prof. dr. Janez Juhant, duhovnik, teolog, filozof, predsednik društva Združeni ob Lipi sprave:

Prof. dr. Janez Juhant. FOTO: Tatjana Splichal

Govor predsednice republike je bil sprejemljiv, saj je naslovil kar nekaj bistvenih vprašanj države in nas državljanov. Tudi zavzemanje za pokop in rehabilitacijo žrtev revolucije je ne le izziv, ki ga morajo pristojni v državi čimprej opraviti, pač pa tudi dolžnost države, da kot naslednica bivše totalitarne države rehabilitira žrtve. Nujna civilizacijska obveza pristojnih pa je pokopati mrtve. Seveda se mora to zgoditi v Ljubljani na Žalah. Če so tam našli svoj mir mrtvi iz sovražnih taborov, mora biti prostor tudi za povojne nedolžne pomorjene vrnjence, naše rojake in tudi Rome.

Ker to ni bil predvolilni govor, pač pa osrednji govor o prazniku, verjamem, da predsednica republike dr. Nataša Pirc Musar stoji za svojimi besedami in bo spodbudila pristojne, da zaradi pravičnosti in tudi zahteve iz parlamenta EZ, ki je bila posledica vložitve peticije dr. Mitje Ferenca in skoraj dva tisoč podpisnikov ter zavzemanja poslanke Romane Tomc, država to dolžnost čimprej opravi.

Dr. Jože Možina, zgodovinar in avtor televizijskih Pričevalcev:

Dr. Jože Možina. FOTO: Tatjana Splichal

Vtis za sedaj ni velik, saj je čas za njena konkretna dejanja, ki jih še ni. V enem delu, glede pokopa, je izrekla primerne besede, končno gre za ponovitev tistega, kar demokratična slovenska javnost in naša komisija za prikrita grobišča ponavlja že leta. Gre pač za osnovno civilizacijsko normo. Predsednica je uporabila veliko besed, pozvala je, kaj moramo storiti, v resnici pa ovira na poti dostojnega pokopa nismo mi vsi, ampak, če smo natančni – konkretno ljubljanski župan Zoran Janković in njegovo zaledje. Z njim naj se zmeni za pokop na Žalah, da žrtve tudi simbolno vrnemo v slovenski kolektivni spomin na dostojni ravni. Končno imata župan in predsednica ista ideološka ozadja oz. prijatelje, kot je Milan Kučan. Sicer me je zmotilo enačenje med vojno zlorabljenega partizanskega boja z osamosvojitveno vojno, češ, da je šlo za isti cilj. Bog pomagaj taki nevednosti. Vodilni komunisti so se borili za sovjetsko republiko stalinističnega tipa in pri tem umorili več Slovencev kot okupatorjev, večinoma po vojni, ko so ustvarili diktaturo. V osamosvojitveni vojni pa smo se demokratično odločili za samostojno državo in si jo demokratično, brez državljanske vojne, tudi izborili. Povedano enostavno: partizanski boj nas je usodno razdelil in pahnil v diktaturo, osamosvojitev pa nas je povezala in omogočila evropsko perspektivo slovenskemu narodu. Predsednico pri popravi krivic iz časa vojne in revolucije čaka še veliko dela. Upam, da je na pravi poti.