V zvezi z zadevo se je oglasilo Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ki je poudarilo, da so dijakom znaki in simboli verske pripadnosti dovoljeni. Verska svoboda je namreč ena izmed temeljnih človekovih pravic. Temeljni načeli laičnosti in nevtralnosti javne šole pa ne dopuščata prisotnosti religioznih simbolov v prostorih, kjer je izvaja pouk, so pojasnili. Kot so še zapisali, na inšpektoratu za šolstvo ne beležijo prijav nesoglasij zaradi veroizpovedi. 

Težave zaradi izražanja verske pripadnosti je tokrat imela muslimanska dijakinja, podobno pa se bi lahko zgodilo tudi kristjanom. Kaj menijo o tem in kako ravnati v podobnem primeru, smo povprašali Silvo Kastelic, ravnateljico Srednje zdravstvene šole Ljubljana, Sama Repoluska, ravnatelja Škofijska gimnazije Antona Martina Slomška v Mariboru, Lily Schweiger Kotar, pomočnico ravnatelja na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, in Marijo Krebelj, profesorico slovenščine v enem izmed javnih vzgojnih zavodov in posvečeno sestro v skupnosti Emanuel.  

Kaj konkretno pomeni, da so šola in njeni zaposleni dolžni upoštevati versko svobodo in nedotaknjenost vsakega posameznika ter preprečiti vsakršno diskriminacijo v povezavi z veroizpovedjo?

Silva Kastelic: »Za našo šolo to pomeni, da dajemo velik poudarek vzgojnemu delovanju in spoštovanju vsakega posameznika. Prizadevamo si za razvijanje kulture odnosov, ki temeljijo na spoštovanju vsakega ne glede na narodno ali versko pripadnost. Vidimo, da če se mladostnik počuti sprejetega takšen, kot je, se s tem razvija tudi medsebojno spoštovanje in pripravljenost za spoznavanje drugih ter za dialog.«

Silva Kastelic, ravnateljica Srednje zdravstvene šole Ljubljana in profesorica slovenščine in nemščine. FOTO: Osebni arhiv

Samo Repolusk: »To pomeni, da šola ne deluje v nasprotju z odločitvijo družine ali mladostnika samega o njegovi verski ali nazorski vzgoji. Mirno sobivanje je možno tako dolgo, dokler se vsak zaveda, da meje njegove svobode segajo natanko do meja svobode bližnjega. V katoliški šoli pa to pomeni, da vsak udeleženec vzgojno-izobraževalnega procesa tudi spoštuje identiteto in usmeritev šole, ki ima jasno krščansko identiteto.« 

Lily Schweiger Kotar: »Dejavna odprtost je ena izmed vrednot v Zavodu sv. Stanislava in na Škofijski klasični gimnaziji, ki odločno podpira sprejemanje drugače mislečih in drugače verujočih. S tovrstnimi situacijami se konkretno srečujemo učitelji vsakodnevno v razredih, kjer imamo pred seboj dijake, ki so verni in tiste, ki se nimajo za verne. Vsi dijaki ob vpisu na našo šolo podpišejo izjavo, da sprejemajo katoliško usmeritev šole, kar vse zavezuje k spoštljivosti in sprejemanju drug drugega. To so koristne učne situacije za mlade današnjega sveta, ki ne bodo sposobni živeti in preživeti v miru s seboj in drugimi, če se tega ne bodo naučili. Vzgojno načelo odprtosti za vse povzema odnos učiteljev do različnosti. Prepričani smo, da nas ta bogati. Vsak učenec nam je dragocen, ne glede na spol, narodnost, svetovnonazorsko ali versko prepričanje, socialni status, mesto v družbi ali druge osebne okoliščine. Prizadevamo si, da brez predsodkov vstopamo v odnos do drugačnosti, in k temu vzgajamo tudi dijake. Drža odprtosti preprečuje občutje večvrednosti in samozadostnosti. Jasno izražamo svojo katoliško istovetnost, ki nas spodbuja, da ustvarjamo odprt prostor, v katerem se vsakdo počuti sprejetega. Ob vsem tem se učitelji zavedamo svojega vpliva in moči svojega zgleda v razredu tudi v smislu občutljivosti za enkratnost vsakega posameznika. Takšno ravnanje se človeku ne posreči vedno, si pa zanj iskreno prizadevamo.«

Marija Krebelj: »Učitelj je dolžan spoštovati vsakega učenca; tako njegovo zasebnost kot njegove temeljne odločitve, ki so povezane z njegovo identiteto, sem sodi tudi odločitev za vero. To, da učenec prihaja z drugega verskega okolja, ne bi smelo vplivati na njegovo znanje. Dejstvo, da je nekdo kristjan, musliman, budist, ateist …, je za učitelja drugotnega pomena. Spoštovanje do svojih učencev pokaže tako, da jih ne žali in jim ne vsiljuje svojih prepričanj. Sama sem vedno pripravljena na dialog z učenci in se trudim, da lahko vsak pove svoje mnenje.« 

Ali lahko nošenje hidžaba primerjamo z nošenjem križa okoli vratu?

Silva Kastelic: »Rekla bi, da se tako hidžab kot križ lahko primerjata, saj oba sodita med simbola vere. Zanimivo je omeniti, da smo opazili, da mladi križa ne nosijo samo kot simbol pripadnosti vere, temveč pogosto kot dekoracijo.«

Samo Repolusk: »Da, to je verski simbol. Dolgo časa v zgodovini so ženske nosile ruto tudi v krščanskih skupnostih. Hidžab bi na naši šoli dovolili nositi, ne bi pa v šoli dovolili nositi nikaba ali burke, ker skrivata identiteto osebe. V tem pogledu imamo v Sloveniji zagotovo več posluha za različne kulture in veroizpovedi, kot imajo pravic in svobode verskega izražanja kristjani ali drugače misleči v marsikateri azijski državi.« 

Samo Repolusk, ravnatelj Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška Maribor. FOTO: Osebni arhiv 

Lily Schweiger Kotar: »V kolikor oba razumemo kot verska simbola vsekakor. Ni pa križ v naših krajih le verski simbol, je povezan tudi s kulturnim in duhovnim izročilom naše dežele in v tem smislu ga drugače razumemo kot kateri drug verski simbol.« 

Marija Krebelj: »Oboje je znamenje verske pripadnosti, se pa dekleta s hidžabom srečujejo še z dodatno težavo. Križ okoli vratu nosi veliko kristjanov, vendar ga nosimo po lastni izbiri in svobodno, medtem ko je hidžab pri muslimanskih ženah obvezno pokrivalo. Učitelj, ki dekletom, nošenje hidžaba prepoveduje in jim zaradi tega odreka pouk, jih spravlja v težak položaj. Namesto, da bi jim olajšal usvajanje znanja, jim pravico do učenja odreka, kar jim ne bo pomagalo, da bi se lahko nekoč mogoče lažje svobodno opredeljevale in prispevale k družbenem povezovanju. Hkrati pa jih gotovo spravlja tudi v hudo notranjo stisko, ker jih sili v nekaj, česar po svojem prepričanju ne smejo storiti.«

Koliko je učencem in tudi učiteljem dovoljeno izražati svojo versko pripadnost v šolskem okolju?

Silva Kastelic: »V javnih šolah naj ne bi izražali verske pripadnosti. Res pa je, da sobivamo z ljudmi različnih veroizpovedi in da se lahko sprejemamo v različnosti, je pomembno, da se poznamo; del identitete posameznika pa je tudi njegova verska pripadnost. Poznavanje ver, verstev in etike je del splošne izobrazbe; nekatere vsebine so vključene v posamezne predmete. Za našo poklicno usmeritev je zelo pomembno področje etika. Sicer pa je v Ustavi RS zapisano, da je »izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno«. Tako da se ne sme nikogar zapostavljati.«

Samo Repolusk: »Na naši katoliški gimnaziji je dijakom dovoljeno izražati svoja verska prepričanja, kar celo spodbujamo, vendar na spoštljiv način, ki upošteva svobodo druge osebe in je v skladu z usmeritvijo in vrednotami gimnazije.«

Lily Schweiger Kotar: »Dijaki in učitelji so svobodni, da izražajo svojo versko pripadnost. Nenazadnje je pri delovanju v razredu ključna avtentičnost, saj dijaki najbolj cenijo, če smo z njimi pristni. Izražanje svoje verske pripadnosti je celo zaželeno, saj smo katoliška šola. Zato nam starši svoje otroke tudi zaupajo. Del šolskega programa je neločljivo povezan z našo katoliško usmeritvijo - to so obiski maše na začetku in koncu šolskega leta, vsakodnevna kratka molitev na začetku in koncu pouka, obisk duhovnih obnov, postavljanje jaslic in mnogo drugega. To so dejavnosti, ki podpirajo graditev skupnosti, vsak dijak pa se v polnosti lahko razvije samo znotraj nje, če se v njej počuti sprejetega. Zato se vzgojno delovanje večinoma odvija v razrednih skupnostih na šoli oz. vzgojnih skupinah v domu.«

Lily Schweiger Kotar, pomočnica ravnateljice Škofijske klasične gimnazije Ljubljana Šentvid. FOTO: Zajem zaslona 

Marija Krebelj: »Sama sem posvečena sestra in moji učenci to vedo, ker pogosto sprašujejo po tem, ali sem poročena, ali imam otroke … Na njihova vprašanja navadno odgovorim, sama pa pogovorov o veri ne začenjam. Večkrat tudi poudarim, da spoštujem njihove odločitve o veroizpovedi. Včasih me kdo izmed njih prosi, naj zmolim za kakšen njegov namen. Tako se je med nami razvil odnos, v katerem je spoštovan vsak ne glede na svoja verska, politična, spolna in druga prepričanja. Se mi pa zdi pomembno, da lahko o teh tematikah spregovorimo neobremenjeno in s spoštovanjem različnih mnenj.« 

Ali se pogosto zgodijo nesoglasja zaradi verske pripadnosti v šolah?

Silva Kastelic: »Veliko je potrebno storiti, da do nesoglasij ne bi prišlo, ne samo na podlagi verske pripadnosti, temveč tudi nacionalne. Imamo veliko preventivnih dejavnosti, saj naše mlade pripravljamo za poklic v zdravstvu, kjer bodo delali z najbolj ubogimi – bolniki, ki so zelo različni in zanje ni pomembno, kaj so po pripadnosti, ampak so pomembni kot ljudje, ki morajo biti deležni najboljše obravnave in oskrbe. Tako da je v ospredju našega delovanja človek. Prizadevamo si, da je empatija sestavni del našega dela pri vseh predmetih in morda se tudi na takšen način izognemo takšnim nesoglasjem.«

Samo Repolusk: »Ne, zaradi verske pripadnosti nimamo nesoglasij, seveda pa se lahko med dijaki kdaj pojavijo debate in pogovori o verskih vprašanjih, ki odražajo njihova različna stališča. Na naši gimnaziji imamo dijake zelo različnih nazorskih usmeritev, kar dojemamo kot našo priložnost in bogastvo za prihodnji bolj kulturni dialog ob nazorskih vprašanjih v Sloveniji, kot pa poteka v javnosti že več desetletij.«

Lily Schweiger Kotar: »Ne. Najbolj pogoste so izmenjave različnih pogledov med verujočimi in tistimi, ki se nimajo za verne. Izjemno pomembno je, da ustvarjamo take pogoje, da se o tem učitelji z mladimi zmoremo pogovarjati – predvsem pa mladi med sabo. Šele jasno izražena misel lahko odkrije nesoglasja oz. razlike, zato je dober pogovor tukaj ključen. Za tovrstna soočenja imajo dijaki možnost pri vseh predmetih, gotovo pa je to najbolj pogosto med razredno uro in pri ViK-u (šolski predmet vera in kultura), kjer na okroglih mizah zagovarjajo in argumentirajo njihova različna stališča.«

Marija Krebelj: »Tega za druge šole ne vem. Pri nas na srečo te težave sproti rešujemo. Zaposleni in učenci smo zelo različni in to nas bogati.«

Marija Krebelj, profesorica slovenščine v enem izmed vzgojnih zavodov in posvečena sestra v skupnosti Emanuel. FOTO: Arhiv Družina 

Kaj narediti v primeru, če bi bili s strani drugih poniževani glede svoje veroizpovedi? Na koga se obrniti in kaj storiti v danem primeru?

Silva Kastelic: »Pomembno je, da če takšno dejanje opazimo, takoj ukrepamo. Na šoli imamo mediatorko, ki se vključi v reševanje konfliktov s pogovorom na spoštljiv način z upoštevanjem obeh strani. Pomagamo lahko, če za primer vemo. Na šoli imamo med drugim tudi veliko dejavnosti, kot so prostovoljstvo, medsebojna pomoč in tutorstvo, s katerimi želimo pokazati drugo pot.«

Samo Repolusk: »Če bi se to zgodilo, bi se tak dijak lahko takoj obrnil na razrednika/razredničarko, svetovalno delavko ali ravnatelja in v takem primeru bi nesoglasja reševali z učenjem in z vzgojnim pogovorom v skupnosti, kjer problem nastane.«

Lily Schweiger Kotar: »Človek, ki ponižuje druge zaradi njihove veroizpovedi s tem še največ pove o sebi. V šoli napovemo vnaprej prihod dijaka, ki morda prihaja iz drugačnega okolja, ali ima posebne potrebe oz. izstopa v čem in bi se morda težje vključil v razredno skupnost. O tem nas skrbno obveščata svetovalna služba oz. ravnatelj. Ne glede na preventivo, pa seveda lahko pride do konfliktov – v tem primeru najbolj pomaga voden pogovor z dijaki, starši in predvsem šolsko skupnostjo. Sicer pa so nesoglasja vedno prilika za rast v poslušanju, vrednotenju različnosti in sprejemanju, kolikor zmoremo. V takih primerih so nepogrešljivi ravnatelj, razrednik, svetovalna delavka in katerikoli učitelj, ki ima dober odnos z dijaki v razredu.« 

Marija Krebelj: »Dobro bi bilo, da bi se otroci, ki so s strani drugih ponižani glede svoje veroizpovedi, lahko obrnili na odrasle, ki jim zaupajo in se z njimi in sovrstniki, ki jih žalijo, pogovorijo. Do težave pride, če je učenec poniževan s strani odrasle osebe, ki bi ga morala že sama po sebi razumeti in zaščititi. Po mojem mnenju je deklica, ki se je obrnila na ravnateljico, ravnala prav. Pomembno je, da se o takšnih temah javno spregovori z zavedanjem, da s svojimi izraženimi mnenji lahko spodbujamo sovraštvo ali strpnost.«