Mednarodna zasedba z igralci iz dunajskega Burgteatra in srbskega Jugoslovenskega dramskega pozorišta je smiselna posledica vsebine romana: pet pripovedovalcev, ki v romanu odstira pretresljivo zgodbo Veronike Zarnik, je namreč različne narodnosti. Roman je dramatiziral in predstavo režiral Janez Pipan (pred leti je na oder že postavil Jančarjev roman Katarina, pav in jezuit), Veroniko pa bo uprizorila prvakinja mariborske drame Nataša Matjašec Rošker.

V novi tiskani številki Družine (39/2021) objavljamo celostranski pogovor z glavno igralko, na spletni strani pa je pred vami krajša različica.

Nataša Matjašec Rošker (1967) je po rodu Prekmurka. Dramsko igro je študirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. FOTO: Damjan Švarc/SNG Maribor

Sediva v gledališki kavarni dober teden pred premiero. Precej sproščeni in mirni se mi zdite … 

Ko se začnejo dogajati »prelitja«, kot rečemo v gledališču zadnjim vajam v kostumih in z masko, vedno postanem zadržana z izjavami o predstavi (nasmeh). Vesela sem, da uprizarjamo to besedilo, vesela, da je režiser Janez Pipan, ki je naredil tudi briljantno dramatizacijo. Prenesti na oder roman je velika umetnost! Dragocena za nas igralce so tudi »mešanja« z igralci iz dunajskega in beograjskega gledališča – gre za drugo tradicijo, drugo kulturo, drug jezik … kar nas vse bogati. In kar predstavo naredi še bolj avtentično.

Prenesti na oder roman je velika umetnost!

Ste poznali roman že od prej?

Seveda, rada berem, tudi Jančarjev roman sem prebrala kmalu po izidu. Brez pretenzij, da bom kdaj igrala Veroniko (nasmeh). Ko sem dobila vlogo, pa sem se zakopala še v raziskovanje resnične zgodbe romana, žalostne usode zakoncev Hribar, Ksenije in Rada – v romanu in na odru Veronike in Lea, zadnjih lastnikov gradu Strmol. Kar pa mi, vsaj tako se mi zdi, pri interpretaciji njune zgodbe ni prišlo prav. Sem namreč človek, ki se ga žalostne usode osebno močno dotaknejo, in na odru je nevarnost, da gledalca »posiliš« s svojimi občutki, svojim videnjem. Zato bi bilo pri tako močnih in resničnih zgodbah bolje, da bi vstopila kot »nepopisan« list.

Do leta 2007, ko je postala stalna članica ansambla Drame SNG Maribor, je kot samostojna ustvarjalka, samozaposlena na področju kulture, delovala v več poklicnih gledališčih, nastopila je tudi v več celovečernih in kratkih filmih. Peter Giodani/SNG Maribor

Kako ste se torej znašli v Veronikinem svetu?

(premislek) Veronika je resnična oseba iz preteklosti, njena zgodba je znana, jasna. Pa vendar je ljudi, ki so jo osebno poznali, malo. Resnica je zakopana v času med drugo svetovno vojno, kot sta bila zakopana zakonca. Pripovedi v romanu so le približevanja resnici. Veronika ne v romanu ne na odru tako rekoč nima besed, mislim, da je to moja vloga z najmanj besedila. Vsi pa govorijo o njej, zgodba se vrti okoli nje. Pričevalci se jo le spominjajo, je plod njihove domišljije, plod njihove slabe vesti, plod njihovih sanjarij. Kot že pisatelj Jančar jo tudi režiser Pipan postavlja v območje skrivnosti, neznanke. Gledalcu puščamo možnost, da si ustvari svojo Veroniko – kot so si jo ustvarili ob branju romana. Verjamem namreč, da večina ljudi, ki bo prišla gledat predstavo, je prebrala tudi roman.

Za svoje delo je prejela številne nagrade doma in v tujini. FOTO: Peter Giodani/SNG Maribor

Režiserji Nataši Matjašec Rošker dodeljujejo najtežje vloge – kaj je bil največji izziv v vlogi Veronike? Kako je igralko resnični lik iz polpretekle zgodovine tudi osebno spremenil? Zakaj je kot deklica želela postati kot mati Terezija? Kakšna prelomnica na njeni igralski poti je bila še vedno aktualna predstava Brezmadežna in zakaj jo vloga Marije poveže z njenimi najdražjimi v večnosti? Celoten pogovor v novi tiskani Družini.