Hkrati pa smo v velikonočnem času, ko se Bogu zahvaljujemo za vse prejete milosti, za življenje in z veselo alelujo slavimo vstalega Kristusa. Pripravljamo se tudi na binkoštni praznik, na prihod Svetega Duha, ki vodi naša pota, odločitve, na Duha, ki nas usmerja, da hodimo po poti, ki jo je Vsemogočni pripravil za nas.

Praznični čas nam cerkvenim glasbenikom ponuja veliko priložnosti in možnosti, da mu sledimo in oblikujemo glasbeno podobo bogoslužja v skladu z bogoslužnimi teksti, prazniki in tudi zmožnostmi naših pevcev. Zagotovo imamo v svojih glasbenih arhivih glasbeno bogata, pestra, slavilna dela, ki bodo z našo izvedbo obogatila bogoslužje in kar je največji namen našega dela, da naša poustvarjalnost prisotno občestvo nagovori, ga prestavi v globine duhovnosti, da neposredno začuti prisotnost Boga. To zdravilno, odrešilno moč ima cerkvena glasba.

Cerkvena glasba ima zdravilno, odrešilno moč.

Ali se te moči cerkveni glasbeniki zavedamo? Smo pri svojem delu odgovorni? Skrbimo za svojo osebno, glasbeno in duhovno rast? Kako izbiramo glasbeni program? Izvajamo le železni repertoar ali posegamo tudi po novih kompozicijah? Je pri bogoslužnem glasbenem programu prostora tudi za ljudsko petje? Ga spodbujamo? Namenimo dovolj časa za piljenje zborovskega zvoka in orgelske igre? Smo pri svojem delu vztrajni in natančni? Gojimo ali se vsaj trudimo za korekten odnos z duhovniki, z župnikom? Skupaj načrtujemo potek bogoslužij, še zlasti ob večjih praznikih, ali vsak poskrbi le za svoj del? Vprašanj, ki si jih cerkveni glasbeniki postavljamo, je veliko in prav je, da si nanje odgovarjamo, saj nas odgovori navdihujejo, opolnomočijo, oblikujejo in z njimi rastemo.

Ali se te moči cerkveni glasbeniki zavedamo?

Velikokrat, ko spremljam različna bogoslužja, imam občutek, da si ne postavimo morda najpomembnejšega vprašanja: Kdo je tu »glavni«? Je to duhovnik, zborovodja, organist, vodja ljudskega petja, psalmist ali kdo drug? Čeprav je odgovor jasen, da nihče od nas ni »glavni«, se dostikrat v tem, kar slišimo, vidimo in doživimo v naših cerkvah, kaže drugačna slika. Žal, velikokrat tudi v glasbeni podobi bogoslužja.

Torej, kdo je tu »glavni«? Vsi bogoslužni sodelavci smo v Božji službi, zato je glava in edini vodja naše Cerkve Troedini Bog! Le takrat, ko se cerkveni glasbeniki tega zavedamo in znamo biti pred Bogom tudi ponižni, se lahko moč cerkvene glasbe izkaže v vsej njeni silovitosti in veličini.

Vsi bogoslužni sodelavci smo v Božji službi.

Dragi cerkveni glasbeniki in somišljeniki, želim vam doživet praznični mesec maj. Naj nam mati Marija izprosi milosti, da bomo dobro opravljali Božjo službo, da bo občestvo prek naših glasbenih izvedb cerkvene glasbe našlo pot do Božjega in nadzemeljskega.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2023).