Nikoli ne bom pozabil besed, ki sem jih slišal po radiu kmalu po svoji poroki: žena je zahtevala ločitev, ker je mož po vsakem tuširanju puščal mokra tla v kopalnici. Nikoli mu ni odpustila. Toliko je počakala, da so se vsi njuni otroci poročili, potem pa zahtevala ločitev.

Ni treba posebej poudarjati, da sem bil po tem s kančkom humorja zelo pozoren na to, kakšno kopalnico sem puščal za seboj. Toda v vsakdanjem življenju, v zakonu, družini, na delovnem mestu ali na župniji je resnično veliko priložnosti za prepir in gojenje zamer! (…)

Čutimo, da smo pripravljeni vse odpustiti. Čisto vse? No, skoraj vse. Vse, razen tega, kar stori drugi in mu ne morem odpustiti, mokrih tal v kopalnici, sodelavčevega nergaštva ali kakršne koli neprijetnosti ali težavnosti vsakdanjega življenja, ki pa je seveda lahko tudi zelo težka: »Vse, razen tega!«

Potreben je pogum

Sodobno vzdušje načenja zahtevnost odpuščanja, ga razvrednoti. Zamisli mislecev iz pretekli...