Ko me je p. Ivan Platovnjak pred trinajstimi leti povabil v program Šola odnosov in odpuščanja, je bil moj prvi odziv podoben, kot ga danes srečujem pri mnogih kristjanih: tega pa res ne potrebujem; ničesar tako hudega nisem doživela, da bi morala odpustiti; jaz ne nosim v sebi zamer; tudi storila nisem ničesar takšnega, da bi potrebovala odpuščanje; če pa že kaj pride, pa sproti odpuščam, saj nas tako uči Jezus … Danes, po dvanajstih letih dela na tem področju, mislim drugače, pa čeprav se mi, hvala Bogu, tudi v teh letih ni zgodilo nič hudega in tudi moja vest mi ne očita posebno velikega prestopka. Danes vem, da je odpuščanja potreben in vreden vsakdo ter prav tako vsakdo poklican, da ga naklanja. Danes odpuščanje doživljam kot največji izraz ljubezni.

In kaj je odpuščanje?

Odpuščanje je v prvi vrsti velika milost, katere vrednosti ni mogoče povzeti zgolj z besedami, zato bo vse, kar bomo tu zapisali, le slab približek njegovi veličini. Odpuščanje osvobaja o...