Ob Lipi sprave, foto: Ivo Žajdela

Spoštovani g. Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije!

Pišem Vam kot navaden državljan, kot Primorec in kot človek, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja v naši domovini. In sicer predvsem zato, da bi se Vam zahvalil za Vaše izjemno pomembne pomirjujoče javne nastope v zadnjem času, ko je slovenski prostor tako zelo razklan.

Tu mislim denimo na Vaša govora na spominski slovesnosti pod Macesnovo gorico v Rogu in na proslavi ob dnevu državnosti v Ljubljani pa na intervju v oddaji Studio City na RTV SLO … S svojim umirjenim in preudarnim državniškim nastopom nas tako nagovarjate, da čutimo, da ste predsednik vseh Slovencev oz. prebivalcev Slovenije: levih in desnih, bogatih in manj bogatih, izobraženih in manj izobraženih, meščanov in podeželanov ... Čutimo Vas kot državnika, ki mu vedno znova uspeva presegati delitve in s tem izklicujete v nas narodno in nacionalno zavest in tudi ponos, da pripadamo neki posebni narodni skupnosti, ki živi v »nebesih pod Triglavom«.

Posebej sem Vam hvaležen, da se resnično trudite za spravo v našem narodu. Med drugim tudi s tem, da Vam je uspelo zgraditi in oživiti spomenik sprave sredi Ljubljane in da polagate k njemu ob pomembnih priložnostih vence. In to kljub kritikom z leve in desne strani. Uvajanje določenih državniških navad in obredja ustvarja in utrjuje tudi določene vrednote – v tem primeru pomiritev oz. spravo med Slovenci.

Še posebej pa se Vam kot Primorec (doma sva iz iste zgodovinske dežele Goriške, jaz iz severnega dela – Kobariškega) zahvaljujem za to, da ste se odločili, da tvegate in poskusite odpirati prostor sprave tudi z našimi sosedi Italijani. Kot Primorca oba dobro veva, kako napeti so bili in so še odnosi med Slovenci in Italijani zaradi polpretekle zgodovine. V mojem domačem okolju se je pogosto govorilo o »Lahih« kot tistih, ki so nam prinesli samo zlo in jih je treba imeti za naše dedne sovražnike, zanemarjalo pa se je dejstvo, da so naši predniki z Italijani dolga stoletja živeli v bolj ali manj ustvarjalnem sožitju, da je bila recimo v Gorici večjezičnost nekaj normalnega in da so šele nacionalizmi 19. in »izmi« 20. stoletja skopali globok prepad med nami. Da so šele te ideologije navdihnile tako Italijane kot Slovence, da so se hudo pregrešili zoper sosede. Da so Italijani poslušali fašistične sirene in so hoteli Slovence nasilno asimilirati; Slovenci pa so se pod vplivom ideologije in vzdušja nacionalizma oz. komunizma po kapitulaciji Italije in po drugi svetovni vojni predali maščevalnosti do sosedov. O vsem tem govori tudi izjava Slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, o tem govorita tudi oba spomenika (slovenski in italijanski) v Bazovici. In prav, zelo prav je, da se ob vrnitvi slovenskega Narodnega doma v Trstu z italijanskim predsednikom podata k obema spomenikoma in tako izrazita pripravljenost za sožitje in spravo med narodoma. S tem sporočita, da je možno sožitje in sprava samo, če smo kot ljudje sposobni misliti, razumeti in čutiti trpljenje pripadnikov sosednjega naroda. Da Italijani sočustvujejo s tistimi Slovenci, ki so bili žrtve italijanskega fašizma, in Slovenci z Italijani, ki so bili žrtve slovenskega komunizma.


Foto: Tatjana Splichal


S poklonom žrtvam predsednika uveljavljata moralno držo, na kateri temelji krščanska Evropa, namreč na načelu »Ljubite (tudi) svoje sovražnike!« – sovražnike, ki takrat, ko jih razumemo, ko z njimi so-čutimo, nehajo biti sovražniki in postanejo sosedje in celo prijatelji. Tako sintagma »prijateljski narod«, »prijateljska država« preneha biti samo fraza in postane živa resničnost.

Slovenci smo se dolgo imeli za žrtve in govorili o tem, kaj vse hudega so nam naredili drugi (predvsem sosednji) narodi; potem smo začeli premišljevati tudi o tem, kaj smo počeli Slovenci sami s sabo, s svojimi drugače mislečimi brati in s to mislijo odprli pot narodni spravi; in zdi se, da je napočil čas, ko lahko začenjamo misliti tudi o tem, kaj smo mi kot narod hudega naredili predstavnikom drugih narodov (Italijanov, Nemcev, Madžarov). To je lahko podlaga in začetek resnične sprave in sožitja s sosedi. Taka drža ni izraz šibkosti in premajhnega ponosa, ampak ravno obratno: prav taka drža, ki se ne boji objektivne resnice in empatične človeškosti, je znamenje resnične civiliziranosti in prinaša tudi resnično moč. Tako posamezniku, narodu in državi.

In Vi, gospod predsednik, ste, kot kaže, izbrani (od Boga ali usode – kakor pač kdo razume), da ste veliki pobudnik tega pomembnega dejanja. Hvala Vam, da ste to vlogo sprejeli in poskušate udejanjiti čudovito misel iz naše himne: »ne vrag, le sosed bo mejak«!

Prav lepo Vas pozdravljam in želim veliko energije pri vztrajanju v dobrem. Bog Vas živi!

*Avtor Jože Kurinčič je upokojeni profesor slovenščine in stalni kolumnist Družine.*