S temi besedami Janez sporoča, da so vrata »par excellence« sam Jezus. Le s prehodom »skozi« Njega lahko človek v polnosti uresniči svoje življenje pred seboj, drugimi in Bogom. Samo s prehodom skozi Njega, »ki daje svoje življenje za svoje prijatelje,« je mogoče črpati iz skrivnosti sprave, kajti, »kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, je tat in ropar.« (Jn 10,1)

Odpreti sveta vrata na stežaj pomeni neomejen dostop in popolno odprtost do skrivnosti odrešenja, brez ovir in omejitev, tako vernim kot nevernim. Gre za prehod iz greha in zadoščevanja za grehe v osvoboditev (odpustek), iz teme v svetlobo, iz nevednosti v modrost, iz nevere na pot upanja, iz vase zazrtosti v odprtost sprejemanja in iz drame duhovnega tavanja v objem Božjih milosti.

Odpreti sveta vrata na stežaj pomeni neomejen dostop in popolno odprtost do skrivnosti odrešenja, brez ovir in omejitev, tako vernim kot nevernim.

Prestopiti sveta vrata pomeni postati majhen, zaupati se Božjemu usmiljenju, da nam odpusti grehe, da lahko vstopimo v cerkev z novim duhom. Vrata se odpro »Urbi et Orbi«, to je mestu Rima in svetu. To pomeni, da se odprejo vsem in za vse, kar pomeni, da je Cerkev odprta za vse, tako za verne kot neverne.

Evangeljsko sporočilo svetih vrat

Če hočemo stopiti skozi vrata milosti, ki je Kristus sam, se moramo odpovedati mnogim »pregrajam«, ki nam onemogočajo vstop v »svetišče« in življenje po evangeliju. Romano Guardini je zapisal, da nam vrata govore: »Pusti zunaj, kar ne spada noter, misli, želje, skrbi, radovednost, nečimrnost. Pusti zunaj vse, kar ni posvečeno. Očisti se, v svetišče stopaš!« To so »pregraje«, ki sta jih nekoč nazorno predstavljala zidova pred in za svetimi vrati. Zato je moral papež na primer ob rušenju zidov s kladivom trikrat udariti po zidu (kar simbolizira Kristusovo moč, ki odpira vrata odrešenja), da se je zid zrušil, medtem ko je na koncu svetega leta, z lepo okrašeno zidarsko žlico (kelo) z malto simbolično zazidal prve tri opeke in ga, ko je bil pozidan, zapečatil. Tako so bili verniki osredinjenji predvsem na zidanje in podiranje zidu in manj na odprtje svetih vrat.

Pusti zunaj, kar ne spada noter, misli, želje, skrbi, radovednost, nečimrnost. Pusti zunaj vse, kar ni posvečeno. Očisti se, v svetišče stopaš!

Papež Pavel VI. pa je želel svetim vratom vrniti evangeljsko sporočilo in osrediniti vernike na Vrata, to je Kristusa. Zato je leta 1975 odpravil zidanje in podiranje zidu pred svetimi vrati. S tem je želel poenostaviti obred, ga narediti bolj razumljivega, zagotoviti večjo varnost, izpostaviti duhovni vidik in vsebino, omogočiti vernikom večje sodelovanje in ga prilagoditi sodobnim potrebam Cerkve. Bil je prepričan, da je sodobno razumevanje simbolike bolj osredotočeno na duhovni pomen in ne na fizična dejanja. S tem pa je tudi poudaril, da so resnične spremembe v Cerkvi in v življenju vernikov tiste, ki se zgodijo v notranjem duhovnem življenju, in ne zgolj skozi zunanje simbole.

Četudi je ostala navada, da se v cerkvi svetega Petra na notranji strani vrat še postavi zid, njegova postavitev in odstranitev ni več del liturgičnega dejanja. Tako papež preprosto odpre in zapre sveta vrata in s tem omogoči začetek ali zaprtje svetega leta.

Začetki odpiranja svetih vrat

Četudi je papež Bonifacij VIII. prvič razglasil leto 1300 za sveto leto, je šele papež Martin V. leta 1425 prvič uvedel obred odprtja svetih vrat v cerkvi svetega Janeza v Lateranu, papež Sikst IV. pa za leto 1475 v cerkvi svetega Petra. Za leto 1500 pa je papež Aleksander VI. določil, da se sveta vrata v Rimu hkrati odprejo v štirih bazilikah: v cerkvi sv. Petra, sv. Janeza v Lateranu, pri Mariji Veliki (Snežni) in pri sv. Pavlu (zunaj obzidja), od katerih si je zase pridržal odprtje svetih vrat le v baziliki svetega Petra.

Odprtje svetih vrat velja za uradni začetek svetega leta. Ker pa je že od 16. stoletja v Cerkvi navada, da papeži ob rednih svetih letih (do sedaj že 26, leto 2025 bo 27.) razglasijo tudi izredna sveta leta, velja isti obred odprtja svetih vrat tudi za začetek izrednih svetih let.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (03/2024).