^»Ko se je začela vojna, sem kanclersko službo predal drugemu, da sem se lahko bolj posvetil delovanju Karitas in organiziral konvoje, ki so iz Zagreba vozili pomoč v Banjaluko, kjer smo jo razdelili,« se spominja Miljenko začetkov banjaluške Karitas. »Odprti smo bili za vse narodnosti in za vse vere. Želeli smo prispevati k pomiritvi in boljšemu sožitju različnih narodnosti, kar je naše vodilo tudi danes. Nismo tu, da vodimo politiko, če že, je to Jezusova politika ljubezni do bližnjega.«

Rojevale so se ideje

»Oče in mama sta bila v času mojega rojstva člana Zveze komunistov in me nista dala niti krstiti do tretjega leta, ko me je skrivaj odnesla h krstu teta, ki me je varovala,« obuja spomin na otroštvo Miljenko Aničić. Posledice tega dejanja je oče kmalu občutil, ker je zaradi njegovega krsta moral zapustiti vrste komunistov. Teta in stric nista imela otrok, njemu pa je bilo lepo pri njiju, zato je po dogovoru s starši deset let živel z njima, s te...