Teden, ki se izteka, je bil za slovensko vlado znova zelo intenziven. V četrtek ji je opozicija nastavila ogledalo z dvema dogodkoma – na enem je kritično spregovorilo ljudstvo in na drugem stroka. Skupni imenovalec obeh je bilo nezadovoljstvo s trenutno »vladavino nesposobnih«, ki si kot po tekočem traku odpira fronte, nobene pa ne zapre. No, ta teden je vlada storila izjemo: (začasno?) zaprla je fronto s kmeti.

Razočarani volivci koalicijskih strank so si vsaj malo oddahnili, dobršen del javnosti pa se je prijel za glavo, češ da so se kmetje pustili žejne peljati čez vodo. Njihov pogled je najlepše zaobjel nosilec liste SLS na evropskih volitvah dr. Peter Gregorčič s čivkom: »Obžalujem, da so kmetje nasedli praznim obljubam ministrstva. Modus operandi te vlade: 1. obljubi vse; 2. ne uresniči ničesar; 3. na koncu javno diskreditiraj. Tako se je zgodilo zdravnikom in povsem enako se bo zgodilo tudi kmetom.«

Premier Golob bo odprte fronte dokončno zaprl šele tedaj, ko bo korenito spremenil svoj način in strategijo vladanja. Ali pa, ko bo (do)končno, po Šarčevo, vrgel puško v koruzo in izpregel.

Lahko prikimamo. Vlada ni kmetom v zameno za mir dala ničesar, le prazne obljube. Pravzaprav je premier dr. Robert Golob v precejšnji zagati, saj je že davno zamudil priložnost zapreti fronte. Zdaj se mu jih je nakopičilo toliko (na čelu z zdravniki in javnim sektorjem), da je nastal vozel, ki ga je domala nemogoče presekati. Če poklekne in ugodi nekomu, si bo na vrat nakopal vse ostale, ki bodo zahtevali enako. Padalo bo kot domine.

Medtem ko mu vlada razpada, Golob ravna oportunistično. Pusti, da se stavkovni val vleče v nedogled in da se z vsakim dnem bolj krči podpora javnosti stavkajočim. Vlada po načelu: če oslabiš nasprotnika, dvigneš rejting sebi. Morda to njemu kratkoročno res koristi, državi in državljanom zagotovo ne. Ob tem se mu, brez muke, slučajno posreči zapreti eno fronto – in to prav s kmeti, ki bi se verjetno res lahko pogajali bolj možato.

Premier Golob bo odprte fronte dokončno zaprl šele tedaj, ko bo korenito spremenil svoj način in strategijo vladanja. Ko bo interese države postavil pred svoje osebne interese, pred lastno ugodje, udobje in zadovoljstvo. Ko bo koristi države postavil pred koristi Tine Gaber (medklic: kdor ga karakterno bolje pozna, ve, da je to utopično pričakovati). Ali pa, ko bo (do)končno, po Šarčevo, vrgel puško v koruzo in izpregel.