Ob marčni predstavitvi četrtega poročila, ki ga je vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč pri založbi Družina izdala pod naslovom Nemoč laži, je njen član dr. Mitja Ferenc med načrti za letošnje leto izpostavil izkop Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, kjer ležijo posmrtni ostanki slovenskih žrtev. Kako se torej ta načrt uresničuje?


Debliške livade, izkopavanja na binkoštno nedeljo, 9. junija; foto: Andrej Mihevc

Nova »pre-huda jama«?

Prav marca je pristojno ministrstvo za gospodarstvo (v ponovljenem razpisu) objavilo naročilo in pogoje za prvo fazo izkopa – za gradbena pripravljalna dela za dostop do posmrtnih ostankov v grobišču in njihovo zaščito. Povedano bolj konkretno: za odstranitev naminiranega skalovja na posmrtne ostanke v breznu pod Macesnovo gorico, kjer naj bi bilo umorjenih več kot 1.500 slovenskih vojnih ujetnikov. V razpisnem roku so se prijavili štirje ponudniki, izbrano pa je bilo javno komunalno podjetje Komunala Kočevje. Izbrani izvajalec naj bi razmeroma hitro začel z deli, ki naj bi jih predvidoma končal v treh mesecih oziroma najpozneje do novembra letos.

Izkop spremljajo velika pričakovanja, po drugi strani pa tudi previdnost, ki izhaja iz negativnih izkušenj preteklosti. Povedano z besedami dr. Mitje Ferenca: ob napovedi izkopa iz Jame pod Macesnovo gorico je izrazil upanje, da ta jama ne bi postala še ena pre-huda jama, zaradi katere bi si kdo spet želel »potegniti ročno zavoro« pri izvajanju pietetnih in civilizacijskih dejanj. Očitno se bližamo odgovoru na vprašanje, ali se bo to res zgodilo.

Izkop brezna pri Debliških livadah

Tudi sicer vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč uresničuje program, ki si ga je zastavila za leto 2019. Če še ostanemo v Kočevskem rogu: v nedeljo, 9. junija, so jamarji Jamarskega kluba Novo mesto in podjetja Avgusta d. o. o. začeli prazniti brezno pri Debliških livadah v bližini brezna pod Krenom. Ker je brezno v neposredni bližini ceste, ga v poročilih o pobojih v Kočevskem rogu omenjajo tudi kot t. i. priročno brezno, v katerega naj bi zmetali ujetnike, ki so umrli med transportom do Roga ali pa so bili preslabotni, da bi mogli iti do morišč globlje v gozdu. Prva dela v brezno so se začela že lani jeseni, ko so odstranili večjo količino komunalnih odpadkov, namerno odvrženih v jamo po letu 1966 (denimo tudi iz kočevske tovarne Tekstilana). Pod smetmi niso naleteli na posmrtne ostanke, temveč na večjo količino vojaške opreme.

Izkopavanja na binkoštno nedeljo so, kot je za Radio Ognjišče dejal član vladne komisije za prikrita grobišča dr. Andrej Mihevc, pokazala, da gre zlasti za čutare, menažke, žlice, osebne predmete (pribor za britje, zobne ščetke …), ki so jih pripeljani morali odložiti, preden so jih odpeljali do morišča pod Krenom. Te predmete so tudi s pomočjo avtomobilskih gum zažgali,o čemer pričajo številni kosi taline (aluminij, steklo), zmetani v jamo. Poreklo predmetov (kovanci, zobne paste z napisi v cirilici, ustaške pasne spone …) dokazuje, da so v brezno pod Krenom pomorjeni pripadniki srbske, hrvaške in črnogorske narodnosti. To dejstvo so sicer že prej potrjevale raziskave, ki jih je v Kočevskem rogu opravil zgodovinar dr. Mitja Ferenc.


Tudi raziskave okolice Jame pod Macesnovo gorico avgusta 2017 so potrdile, da so bile tam pomorjene slovenske žrtve

Namenoma na napačnem kraju?

So pa nova izkopavanja na novo sprožila vprašanje o tem, zakaj je bil simbolni pogreb slovenskih roških žrtev povojnih pobojev leta 1990 opravljen prav pri breznu pod Krenom, kjer Slovencev ni – ti so večinoma v jami pod Macesnovo gorico, ki je okoli štiri kilometre dlje po roški cesti. Očitno so bili ljudje leta 1990 po besedah dr. Mihevca speljani na napačen kraj, kar so zelo verjetno vedeli nekateri od tistih, ki so takrat tam stali v prvi vrsti. Zdaj na napačnem kraju stojijo tudi kapele in spominska znamenja.

Podobno se sprašuje predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman. Po arheološkem sondiranju in detektorskem pregledu lokacij se jasno vidi, da je Macesnova gorica kraj množičnega umora slovenskih vojnih ujetnikov, brezno pod Krenom pa kraj množičnega umora Srbov, Hrvatov in Črnogorcev. Glede na dejstvo, da je zlasti ob prazniku vseh svetih v Kočevskem rogu posebna enota milice bdela na morišči, da ne bi kdo nepoklican tam prižigal sveče, je jasno, da je oblast ne le poznala te lokacije, temveč je zelo verjetno, da je tudi vedela, kdo je tam zakopan.

Kot je dr. Dežman dejal za Radio Ognjišče, je obveščevalna srenja zagotovo vedela, da pod Krenom ni Slovencev – ta podatek pa je bil torej znan tudi partijskemu vrhu, kar dr. Dežmana navaja k javnemu vprašanju, naslovljenemu na nekdanjega prvega moža partije Milana Kučana in Spomenko Hribar, ki je zanj usklajevala stvari pri slovesnosti v Kočevskem rogu julija 1990, ali sta vedela, na kakšnem – torej nepravem – kraju je bil opravljen simbolni pogreb slovenskih žrtev. Ne nazadnje je bil med Kučanovimi svetovalci od vsega začetka tudi Zdenko Roter, ki je v svojih spominih (Padle maske) opisal pogovor z enim izmed slovenskih likvidatorjev slovenskih žrtev v Kočevskem rogu, kar je dokaz, da so ljudje iz Kučanovega kroga dobro vedeli, da so nekatera brezna slovenska, druga pač ne; zelo verjetno so vedeli tudi, katera brezna so slovenska.

Odpiranje Macesnove gorice bo torej nujno povezano tudi z razpravo o (zavestnih?) manipulativnih igrah z lokacijo slovesnosti leta 1990.

Razprava o zavodu za vojna grobišča

A vrnimo se k delu komisije za prikrita grobišča. Kaj je še v njenem letošnjem načrtu? V poročilu Nemoč laži so njeni člani opozorili na neurejenost slovenskih vojnih grobišč v Sloveniji in v tujini. Že konec leta 2017 so razposlali pobudo za ustanovitev državnega zavoda/službe za vojna grobišča, ki za zdaj še ni obrodila konkretnih sadov. Pobudo bo komisija, kot napoveduje, še enkrat predstavili konec letošnjega leta na posvetu v državnem svetu.

Komisija, kot sporoča njen predsednik dr. Jože Dežman, pripravlja tudi program za leto 2020, v katerem bodo »nadgradili nekatera strokovna opravila, ki jim v prvih letih izvajanja zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev še nismo uspeli posvetiti dovolj pozornosti«. Komisija ima v obravnavi še okoli 150 možnih novih lokacij prikritih morišč in grobišč, dopolniti in posodobiti želi tudi ustrezno zbirko podatkov o prikritih vojnih grobiščih, ki bo omogočala uspešnejše urejanje vojnih grobišč.

Foto: Bogomir Štefanič