Z odprtjem Dermotove sobe v slovenskem domu Korotan na Dunaju se je končalo Dermotovo leto 2020/21. FOTO: FB Muzeji radovljiške občine



Lanskega 4. junija so ob 110-letnici rojstva znamenitega tenorista Antona Dermote v Kropi začeli »Dermotovo leto 2020/21«, v katerem so se – seveda prilagojeno epidemiji – zvrstili dogodki in dejavnosti, posvečeni spominu na tri brate-tenoriste: Antona, Gašperja in Leopolda Dermota. Dermotovo leto so zaključili minuli petek z večernim odprtjem tematske Dermotove sobe v slovenskem domu Korotan na Dunaju, njeno ureditev sta s podporo Muzejev radovljiške občine pripravila arhitekt Jaro Ješe in kustosinja Katja Praprotnik.

Pri projektu so sicer sodelovali KD Kultura-Natura Slovenija iz Krope, Muzeji radovljiške občine in Slovenski dom/hotel Korotan z Dunaja. Dermotova soba v hotelu Korotan je po odprtju, ki se ga je ravno na Antonov 111. rojstni dan udeležila tudi družina Dermota, zdaj na voljo obiskovalcem. Kot je poudaril predsednik gibanja Kultura-Natura Slovenija Slavko Mežek, bodo imenitno zgodbo o fenomenu kroparskega pevstva nadaljevali tudi s celoletnim ciklusom Mojstri pevci – Kropa.


Dermotova soba je bila odprta ravno na 111. obletnico rojstva Antona Dermote. FOTO: FB Muzeji radovljiške občine


Kdo je bil Anton Dermota?

Anton Dermota je bil med najpomembnejšimi evropskimi liričnimi tenorji po 2. svetovni vojni, član dunajske Državne opere, reden gost salzburškega festivala. Pod vodstvom slavnih dirigentov je nastopal v najuglednejših opernih hišah po svetu, se udeleževal mednarodnih festivalov, koncertov in recitalov v Avstriji in tujini, pogosto tudi v Sloveniji. Znan je bil kot nedosegljivi interpret tenorskih vlog v Mozartovih operah. Za umetniško delo je prejel številna odlikovanja, za vedno pa ostaja zapisan kot častni član dunajske Državne opere.

Rodil se je leta 1910 v skromni družini kovačev, ki pa je kljub revščini gojila ljubezen do petja, zato ne čudi, da so na pevsko pot stopili kar trije bratje, ob Antonu še Gašper (1917–1969) in Leopold (1912–1992). Anton se je sprva šolal na ljubljanski Orglarski šoli, se nato zaposlil kot organist na Bledu in pozneje kot uradnik v žebljarski zadrugi v Kropi, kjer je bil tudi zborovodja pevskega zbora. Leta 1930 se je priključil zboru ljubljanske opere, leta 1934 pa dobil štipendijo za študij na dunajski Visoki šoli za glasbeno in gledališko umetnost.


Ureditev Dermotove sobe sta pripravila arhitekt Jaro Ješe in kustosinja Katja Praprotnik. FOTO: FB Muzeji radovljiške občine


Zadnji koncert ob 75-letnici

Dve leti pozneje je že nastopil na salzburškem festivalu in postal redni član dunajske Državne opere, odtlej se je njegova karierna pot tenorista strmo vzpenjala. K njegovemu uspehu je pripomogla tudi njegova žena, pianistka Hilda Berger von Weyerwald, ki mu je pomagala tudi pri prenašanju znanja na mlajše generacije, ko je leta 1965 na Dunaju prevzel mesto profesorja. Leta 1981 je kot Tamino v Mozartovi Čarobni piščali še zadnjič nastopil v dunajski Državni operi, zadnji koncert pa je imel na Dunaju ob svoji 75-letnici. Umrl je 22. junija 1989 na Dunaju.

»Počasi sem majhnim vlogam odraščal, pač pa jim kljub temu nisem postal nezvest. In prav je tako. Prej ko slej mislim, da mora imeti mlad pevec dovolj časa za zorenje. To je pravilo, ki ga danes v škodo naraščaja dostikrat zanemarjajo. Poleg tega mislim, da tudi uveljavljenemu pevcu ne pade krona z glave, če prevzame kakšno manjšo vlogo. To namreč podpira tisti občutek za skupnost, o katerem je treba žal reči, da v sodobnem opernem življenju pojema in skoraj nima več veljave,« je ena od znanih in povednih izjav Antona Dermote.