Razstava, ki bo na ogled do konca aprila 2023, je nastala v sodelovanju Arhiva Republike Slovenije, Župnije Ljubljana – sv. Jakob in Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU.

Pripravili so jo dr. Monika Deželak Trojar, Dragica Motik, dr. Andrej Nared, Ivo Branimir Piry in p. dr. Silvo Šinkovec. Pri odprtju sta sodelovala direktor arhiva dr. Bojan Cvelfar in jezuitski provincial p. Miran Žvanut, odprl pa jo je predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca.

Jezuitski kolegiji so bili duhovna, kulturna in verska središča Evrope

Vsebino desetih panojev je opisala dr. Monika Deželak Trojar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Kot je dejala, so na uvodnem panoju želeli izpostaviti, da so bili jezuitski kolegiji duhovna, kulturna in verska središča tedanje Evrope in da je bilo v ospredju njihove dejavnosti šolstvo.

Enako poslanstvo je imel tudi jezuitski kolegij v Ljubljani, ki so ga ustanovili leta 1597 in je deloval do razpusta reda 1773.

Z izbranim slikovnim gradivom so nakazali začetke kolegija in njegovo prostorsko umeščenost pod grajski hrib. Cerkev sv. Jakoba in kolegij, ki je zrastel okrog nje, sta predstavljala središče Starega trga.

To je še posebej lepo vidno na dveh upodobitvah iz Valvasorjevega časa in makete kolegija, ki jo hrani Slovenski šolski muzej.

Predstavitev razstave je povezoval direktor Arhiva Slovenije dr. Bojan Cvelfar. FOTO: Ivo Žajdela

Začetki jezuitskega reda in prihod jezuitov v Ljubljano

Na drugem panoju so predstavili začetke jezuitskega reda ter temeljne redovne dokumente. Z zemljevidom Avstrijske jezuitske province, ki je nastal okrog leta 1746, so nakazali obseg jezuitske province, katere dejavni člen je bil tudi kolegij v Ljubljani.

Zemljevid ima v zgornjem osrednjem delu legendo, s pomočjo katere lahko ugotovimo, kakšen tip jezuitskega kolegija je deloval v določenem mestu. Kot zanimivost je omenila, da prinaša tudi podatke o razdalji med kolegiji, in sicer v urah.

Bliskovito naraščanje števila redovnih članov so ponazorili s t. i. geografskim drevesom, ki prikazuje jezuitske ustanove po svetu in število njihovih članov leta 1762.

Na shematičnem zemljevidu so želeli nakazati dinamiko ustanavljanja jezuitskih kolegijev na območju slovenskih zgodovinskih dežel ter v neposredni okolici.

Izmed ohranjenih virov o delovanju jezuitov v Ljubljani pa so izpostavili naslovnico prvega dela Letopisa Ljubljanskega jezuitskega kolegija.

Pozdravni nagovor provinciala p. Mirana Žvanuta. FOTO: Ivo Žajdela

Jezuitska pedagogika

Tretji pano se osredotoča na jezuitsko pedagogiko, pri čemer izhaja iz temeljnega dokumenta jezuitskega šolstva z naslovom Ratio atque institututio studiorum Societatis Iesu (Načrt in ureditev študija Družbe Jezusove).

Dokument je nastajal in zorel v zadnji četrtini 16. stoletja, končno obliko pa je dobil leta 1599.

Med besedilom so izpostavili glavne značilnosti jezuitske pedagogike, na desni strani panoja pa prikazali naslovnico izdaje tega dokumenta iz leta 1603 in prvo izmed strani, na kateri so navedena pravila za učitelje na gimnazijah.

Posebnost predstavljenega izvoda je ekslibris knjižnice jezuitskega kolegija v Ljubljani.

Enako kot drugod so si tudi jezuiti pri nas priskrbeli ponatise in prirejene izdaje uveljavljenih jezuitskih učbenikov.

V osrednem zgornjem delu panoja je naslovnica učbenika za gramatiko avtorja Emmanuela Alvara iz leta 1694.

Za lažjo predstavo o jezuitskem šolstvu v Ljubljani pa so v tabeli prikazali potek gimnazijskega pouka, stopnje ter predmete filozofskega študija in vsebino teoloških tečajev.

O pomenu razstave je govoril p. Silvo Šinkovec. FOTO: Ivo Žajdela

Razgiban vsakdan jezuitskega kolegija v Ljubljani

Četrti pano predstavlja razgiban vsakdan jezuitskega kolegija v Ljubljani, predvsem njegovo vzgojno in pastoralno dejavnost.

Izpostavlja jezuitske bratovščine, s katerimi so jezuiti poživili versko življenje vseh slojev prebivalstva.

Med slikovnim gradivom izstopa podoba Marije Zavetnice s plaščem, ki krasi začetek bratovščinske knjige Marije Vnebovzete.

Kot primer bogatega bratovščinskega tiska je prikazana naslovnica priročnika jezuitske bratovščine umirajočega Kristusa iz leta 1735.

Jezuitsko vpetost v program katoliške obnove na Kranjskem ponazarjajo z naslovnico zbirke nedeljskih evangelijev in beril, ki jo je v sodelovanju s škofom Tomažem Hrenom pripravil jezuit Janez Čandek.

Z naslovnico rokopisnega prevoda Kempčanove Hoje za Kristusom, ki ga je leta 1659 priskrbel jezuit Andrej Jankovič, opozarjajo na obstoj jezuitskih rokopisnih knjig, ki pa so se zaradi požara, ki je leta 1774 uničil večji del kolegija, večinoma izgubile.

Jezuiti so bili tudi priznani pridigarji. Med njimi so izpostavili Jerneja Básarja, ki je leta 1734 v tisku izdal zbirko pridig z naslovom Pridige iz bukvic imenvanih Exercitia s. očeta Ignacija: zložene na vsako nedelo čez lejtu.

Razstavo je odprl predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca. FOTO: Ivo Žajdela

Jezuitsko gledališče v Ljubljani: šolske in verske predstave ter procesije

Na petem panoju so predstavili jezuitsko gledališče v Ljubljani, in sicer šolske in verske predstave ter procesije.

Kot je dejala dr. Monika Deželak Trojar, je raziskovanje tega področja jezuitske dejavnosti v zadnjih letih prineslo največ novosti, saj so odkrili 27 v celoti ohranjenih latinskih besedil jezuitskih dram, ohranilo pa se je tudi več kot 40 latinskih in nemških perióh.

Perióhe so bili gledališki listi, v katerih je bila na kratko predstavljena vsebina drame po dejanjih in prizorih, pogosto pa so jim bili dodani tudi poimenski seznami nastopajočih.

Na panoju prikazujejo naslovnico natisnjene perióhe najstarejše v celoti ohranjene drame iz Ljubljane, ki so jo uprizorili leta 1640 ob 100. obletnici ustanovitve jezuitskega reda.

Ohranil se je tudi rokopis drame, ki so jo v Ljubljani uprizorili avgusta 1658 ob slovesnem odprtju novega gimnazijskega poslopja.

Za osvetlitev jezuitskih verskih predstav so izbrali naslovnico drame, v kateri so prikazali španskega kralja Filipa II. in njegovo češčenje Najsvetejšega.

Stalnica v Ljubljani so bile tudi jezuitske pasijonske in spokorniške procesije na veliki četrtek.

V zbirki Janeza Gregorja Dolničarja v Semeniški knjižnici se je ohranilo nekaj natisnjenih vsebinskih povzetkov teh procesij. Še posebej zanimiv je primerek iz leta 1687, na katerem so Dolničarjevi pripisi in skice.

Z naslovnico perióhe drame o zmagi v bitki pri Sisku leta 1593 pa opozarjajo na to, da so jezuiti v svojih predstavah posegali tudi po temah kranjske polpretekle zgodovine.

Jezuiti in začetki visokošolskega študija v Ljubljani

Šesti pano izpostavlja pomen ljubljanskega jezuitskega kolegija za začetek visokošolskega študija na Kranjskem.

Jezuiti so z gimnazijskim poukom začeli že takoj po prihodu, ko so v šolskem letu 1597/98 odprli dva najnižja razreda.

Prvi višješolski predmet so uvedli že leta 1619, ko so začeli predavati moralno teologijo. Na pomembnost jezuitskega uvajanja višješolskih predmetov ob rednem gimnazijskem programu opozarja spominska plošča na pročelju nekdanje stavbe Akademije za glasbo, ki jasno nakaže, kako daleč v preteklost segajo prvi zametki poznejše univerze v Ljubljani.

Način izvajanja pouka in šolski vsakdanjik nam slikovito opisujejo ohranjeni ljubljanski jezuitski dnevniki, predvsem Dnevnik šolske prefekture, in posamezni ohranjeni seznami najboljših učencev.

Po zaslugi jezuitov je Ljubljana relativno zgodaj dobila tudi višješolski študij. Leta 1704 so uvedli filozofske študije in odprli stolico za cerkveno pravo, leto pozneje stolici za matematiko in fiziko, leta 1768 pa še stolico za mehaniko.

Ljubljanski višješolski program se je v veliki meri ujemal z vsebino študija na filozofskih ter deloma tudi teoloških fakultetah drugih jezuitskih univerz, a s to razliko, da ni imel statusa univerze in da zato ni mogel podeljevati akademskih nazivov.

Zanimive glasnice ljubljanskega višjega šolstva so ohranjene natisnjene teze nekaterih jezuitskih učencev. Na pano so uvrstili tezo jezuitskega študenta, doma iz Vipave, na kateri je upodobljeno zmagoslavje Julija Cezarja.

Razstavni pano. VIR: Arhiv Slovenije

Vidnejši profesorji jezuitskega kolegija in njihove zasluge za razcvet znanosti

Sedmi pano prinaša izbor vidnejših profesorjev kolegija in njihove zasluge za razcvet znanosti.

Izpostavili so polihistorja, zgodovinarja, pridigarja, teologa, filozofa in dramatika Janeza Ludvika Schönlebna, glasbenika in skladatelja Janeza Krstnika Dolarja, matematika in fizika ter začetnika ljubljanskega fizikalno-matematičnega kabineta Bernarda Ferdinanda Erberga, botanika, zoologa in mineraloga Franca Ksavra Wulfna in tudi Gabrijela Gruberja, prvega vodjo kátedre za mehaniko v Ljubljani, ki je najbolj znan po regulaciji Ljubljanice in izsuševanju ljubljanskega barja. Imel pa je tudi veliko zaslug za ponovno priznanje jezuitskega reda.

Vidnejši dijaki ljubljanskega jezuitskega kolegija

O pomembnosti jezuitskega kolegija v 17. in 18. stoletju nam največ pove 8. pano. Izpostavljena imena na njem dokazujejo, da so bili temelji za kulturni, znanstveni in umetniški preporod na Slovenskem postavljeni v jezuitskih srednjih in višjih šolah v Ljubljani.

Kot prvi je predstavljen polihistor Janez Vajkard Valvasor. Sledijo mu: pravnik in zgodovinar Janez Gregor Dolničar, prvi predsednik Akademije operozov Janez Krstnik Prešeren, zdravnik Marko Grbec in eden prvih pobudnikov slovenskega književnega preporoda, Marko Pohlin.

V spodnjem delu panoja se zvrstijo šolnik in jezikoslovec Blaž Kumerdej, jezikoslovec in prevajalec Jurij Japelj, matematik Jurij Vega, vsestranski razsvetljenec Anton Tomaž Linhart in pesnik ter šolnik Valentin Vodnik.

Razstavni pano. VIR: Arhiv Slovenije

Ferdinand Avguštin Hallerstein

Deveti pano se posveča Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu, ki se je prav tako šolal pri jezuitih v Ljubljani in pozneje na Dunaju vstopil v jezuitski red.

Tekom redovne formacije si je pridobil bogato znanje na področju matematike, fizike in astronomije. Vse to mu je pozneje nadvse koristilo pri misijonarskem delu na Kitajskem.

Na panoju so predstavili faksimile dokumenta, s katerim mu je kitajski cesar leta 1753 za njegove zasluge na astronomskem, kartografskem in predvsem diplomatskem področju podelil naziv mandarina 3. stopnje.

Prikazani sta tudi prva in zadnja stran Hallersteinovega pisma bratu Vajkardu iz leta 1761.

Najpomembnejša na tem panoju je slika astronomske naprave, ekvatorialne obročaste krogle, ki jo je v Pekingu izdelal Hallerstein.

Kopijo te naprave, ki jo bo LR Kitajska podarila Ljubljani, bodo kot spomenik Hallersteinu postavili na Grudnovem nabrežju.

Hallersteinovo predstavitev zaključuje slika nagrobnika, ki njegove zasluge povzema v latinskem in kitajskem jeziku.

Od Gruberja do Arhiva Republike Slovenije

Zadnji pano uvodoma predstavi Gabrijela Gruberja, potem pa na kratko povzame zgodovino Grubarjeve palače od razpusta jezuitskega reda do danes, ko v njem domuje Arhiv Republike Slovenije.

Orisana je dejavnost arhiva in obseg ter število fondov arhivskega gradiva.

Kot je dejala dr. Monika Deželak Trojar, želijo med gradivom posebej opozoriti na listino iz leta 1341 o povzdigu svobodnih grofov Žovneških v grofe Celjske.

To je najpomembnejša v seriji 738 izvirnih listin celjskih grofov, ki jih letos UNESCO uvrstil na nacionalno listo Spomin sveta.

Med fotografijami notranjosti Grubarjeve palače so izpostavili baročno stopnišče s stropno poslikavo, o kateri so ob nedavnem restavratorskem posegu ugotovili, da je delo Kremser-Schmidta in ne Andreja Herrleina.