Ob svečnici so redovniki in redovnice obhajali dan posvečenega življenja. Zbrali so se pri škofih ordinarijih, ki so darovali mašo. Slogan letošnjega Dneva posvečenega življenja je bil :»Moje oči so videle tvoje zveličanje.« Škofje so maše darovali dan pred svečnico, v soboto, 1. februarja, zaradi posvečenja škofa Marketza v Celovcu.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je zbrane redovnike in redovnice nagovoril v župnijski cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku. Pred slovesnim somaševanjem je bilo molitveno srečanje.

Kako drugače bi bilo brez posvečenih!

V pridigi se je zahvalil bratom in sestram, ki darujejo »svoje življenje v duhu svoje karizme s talenti in tudi pomanjkljivostmi, ki jih je Gospod namenil vsakemu izmed nas«. Dan posvečenega življenja je priložnost, da zamislimo nad darom duhovništva v vsaki krščanski Cerkvi, je nadaljeval nadškof. Omenil je vsa dobra dejanja, s katerimi ljudem pomagajo in tako tudi častijo Boga. Za vse to se je zbranim v imenu Cerkve zahvalil.



»Kako zelo drugačen, nepredstavljivo pravzaprav, bi bil naš narod brez navzočnosti redovnikov v svoji sredi. Od cistercijanov v Stični naprej do današnjega dne, ko vznikajo nove oblike Bogu posvečenega življenja, ko Duh dokazuje svojo ustvarjalno moč in prinaša in podarja nove karizme naši Cerkvi in našemu narodu. Kako drugačna bi bila naša narodova kultura, naša omika. Kako drugačen bi bil naš narodov značaj in kako drugačna bi bila naša Cerkev. In zato, dragi bratje in sestre, hvala vam zato, da živite in vsak na svoj način skušate izpolnjevati Božjo voljo v lastni karizmi, ki jo sprejemate, ki jo aktualizirate v našem trenutku in v kateri se tudi posvečujete.«

Nato je omenil evangeljski odlomek in spregovoril o darovanju. »Darovati se ni hec. Darovati se Gospodu Bogu pomeni, da se mu prepustiš scela. Postati daritev za Gospoda Boga pomeni odpovedati se pričakovanjem ki jih vedno znova prebuja tvoj jaz, tvoj ego. Izročiti se v daritev Gospodu Bogu pomeni dejansko svoje življenje položiti v njegove roke, v njegovo srce. /…/



Darovati se lahko pomeni tudi preizkušnjo. Lahko pomeni tudi trpljenje. Lahko pomeni tudi bolečino in solze. In ne pomeni, da ne smemo tega pripovedovati Očetu Bogu, o svojih bolečinah, o svojih solzah, o stiskah srca, o trpljenju lahko govorimo. Lahko prihajamo pred Njega z vso to dolgo zgodbo naših let in vsega tistega, s čimer so ta leta napolnjena, ampak tudi to mora postati daritev,« je dejal nadškof Zore. Ob dnevu posvečenega življenja si lahko postavimo vprašanje, ali se darujem.

Dodal je, naj imajo vedno odprte roke, da se bo Bog lahko sam položil vanje. Če bodo sprejeli Jezusa in govorili o njem, bodo kongregacije in redovi preživeli.

Krizno obdobje je milostni čas

Tudi nadškof Alojzij Cvikl, ki je daroval mašo v župnijski cerkvi sv. Jožefa, se je v pridigi navezal na evangelij in dejal, naj bomo kot Ana in Simeon, ki sta vztrajala v veri in molitvi.

Spregovoril pa je tudi o manjšem številu posvečenih. »Mladim, ki se danes odločajo za poklic, se zdi pot Bogu posvečenega življenja težka, kajti polna je negotovosti in seveda, pot za Gospodom pomeni plavati proti toku sedanje miselnosti, ki je zaznamovana predvsem z iskanjem samega sebe, moje sreče, z iskanjem osebnega imetja in kariere. Tako nekateri v Bogu posvečenem življenju vidijo le še nek ostanek prejšnjih časov, ki izginjajo pred našimi očmi. Takšno gledanje na naše poslanstvo lahko tudi nas naredi črnoglede, še posebej, ko opažamo, kako se naše skupnosti manjšajo, kako je vedno manj novih poklicev …«

Dodal pa je, da je lahko vsako krizno obdobje »milostni čas«, v katerem se »morda lahko otresemo vseh naplavin, ki so se nabrale v toku časa, in se toliko bolj odpremo Bogu, ko iščemo in razločujemo, kaj je njegova volja danes in tukaj«.

Zbranim redovnicam in redovnikom se je zahvalil za služenje in molitve ter povabil, naj z veseljem in iskrenostjo še naprej izpolnjujejo svoje poslanstvo.

Dan posvečenega življenja so obhajali tudi v samostanu sester De Notre Dame v Novem mestu, v župnijski cerkvi s. Jožefa v Celju in v Domu duhovnosti v Kančevcih.

Foto: Tatjana Splichal