Potem ko je po svetu zaslovel s podlistkom Vojna in mir, ki je leta 1867 izšel v knjižni obliki, se je pokazalo, da ga ni moč uokviriti v obstoječe okvire družbenega razmišljanja in delovanja. 

Poleg trinajstih otrok, ki mu jih je rodila žena Sofija, je imel tudi nekaj nezakonskih otrok. Feministke mu očitajo podcenjevanje žensk, zgolj na podlagi opisov prostozidarskih lož so mu nekateri očitali tudi prostozidarstvo.

V eksistencialni stiski okoli petdesetega leta je med potovanjem v oddaljeno rusko provinco doživel mučno izkušnjo nekoristnosti človeških prizadevanj, ki se končajo s smrtjo. Pomiritev je našel ob branju Jezusovega govora na gori, kjer se prelomi začarani krog zla in kjer je načelo oko za oko in zob za zob preseženo z ljubeznijo do sovražnikov. 

Sporočilo ga je tako prevzelo, da se mu je cerkveno obredje zazdelo nepotrebno, podobno praznoverju, podkrepljevanje Jezusove božanske narave s čudeži pa odveč. Blagri so po Tolstojevo dovolj zgovorni, tudi če Jezus ne bi vstal od mrtvih. 

Odpornost na zlo, moč odpuščanja sta bili zanj srčika krščanstva. 

Tako država kot Cerkev, je menil, sta samo v napoto širjenju Jezusovega nauka, zato ne čudi, da se mu je Pravoslavna cerkev odrekla z nespretno odločbo, ki jo je bilo mogoče razumeti tudi kot izobčenje, kar je razburilo rusko ljudstvo, katerega dušo je do obisti poznal. Zaradi radikalnega zavzemanja za mir in nenasilje je pred državo obveljal za anarhista.

Očitek, da ni verjel v nesmrtnost, je vendarle prehud. Sam pravi, da se pravoslavju ni odrekel zato, da bi se uprl Bogu, »ampak ker sem mu, nasprotno, hotel služiti z vsemi svojimi močmi … Ne morem verovati kako drugače, kot verujem, ko se pripravljam na pot k Bogu, iz katerega sem izšel,« navaja biograf Pavel Basinski v knjigi Lev Tolstoj: Pobeg iz raja.

Danes bi ga lahko šteli med graditelje miru, o kakršnih v novoletni mirovni poslanici govori papež Frančišek. Verjel je, da je najprej treba preobraziti lastno srce, da je mir dar od zgoraj in sad skupnega prizadevanja.

Na stara leta Tolstoja opisujejo kot izredno miroljubnega in osredotočenega starca. Na pogovor je sprejemal trume zelo različnih ljudi, tudi radovedneže in take, ki so se z njim želeli okoristiti. Njegovo izhodišče je bilo zaupanje v sogovornika, kar papež v poslanici pojmuje kot ključni pogoj za dialog.

Če bomo v težavah znali uresničevati medgeneracijski dialog in se učiti iz zgodovine, vabi papež Frančišek v mirovni poslanici, se bomo lažje ozirali v prihodnost, omogočali rojevanje sanj in razcvetanje upanja.

Priznavanje odvisnosti je pomembnejše kot navideznost svobode, je sklepna misel Vojne in miru, ki jo po skoraj sto letih lahko beremo v novem slovenskem prevodu Lijane Dejak.

Prihajajoče leto bo postreglo z novim in neznanim. Vsaj včasih bi si želeli, da bi nanj lahko gledali, kakor pravi Tolstojev literarni junak Denisov: »Ko se zaljubiš, je vse čisto, kot prvi dan stvarjenja.«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (1/2022).