Slovenska trobojnica je bila prvič izobešena 7. aprila 1848 na ljubljanski Wolfovi ulici 8. FOTO: arhiv Družine



Danes praznujemo dan slovenske zastave v spomin na 7. april 1848, ko so slovenski domoljubni študent Lovro Toman in njegovi somišljeniki prvič izobesili slovensko trobojnico na ljubljanski Wolfovi ulici 8 kot odgovor na izobešanje nemške zastave na stolpu Ljubljanskega gradu, kar so storili nemški pripadniki Narodne garde.

Že več kot dve desetletji, od leta 1998, Društvo Heraldica Slovenica z namenom ohranjanja slovenske nacionalne identitete vsako prvo nedeljo po 7. aprilu pripravi tradicionalno svečano proslavo, ki pa je letos – zaradi epidemije novega koronavirusa in z njo povezanih ukrepov za zajezitev širjenja okužb –, enako kot lani, ne bo.

Heraldica Slovenica tudi skrbi in vsako leto dva dni pred proslavo slovesno zamenja zastavo, ki je stalno izobešena nad obeležjem na Wolfovi ulici 8. O odnosu Slovencev do državnih simbolov, osveščenosti o tej tematiki in zgodovini slovenske zastave smo se pogovarjali z dobrim poznavalcem Aleksandrom Hribovškom, heraldikom in predsednikom Društva Heraldica Slovenica.

Med drugim je razkril podatke iz raziskave o tem, v kolikšni meri Slovenci ob praznikih izobešamo zastave. Iz grafa je razvidno, da se to z naskokom najpogosteje zgodi ob dnevu državnosti (40 %) in prazniku dela (39 %), v nekoliko manjši meri na dan upora proti okupatorju, dan samostojnosti in enotnosti (po 24 %) in na Prešernov dan (20 %), domala nihče pa zastave ne obesi na dan Primoža Trubarja (8. junija), dan slovenskega športa (23. septembra) ali dan suverenosti (25. oktobra).


Aleksander Hribovšek je heraldik in predsednik Društva Heraldica Slovenica. FOTO: Vlada RS



Kakšen je po vašem mnenju odnos Slovencev do državnih simbolov?

Odnos Slovencev do državnih simbolov je dokaj sramežljiv. To je morda delno povezano tudi z urbano legendo, ki pravi, da zastav razen na praznike ni dovoljeno izobešati. Kar pa sploh ni res. Ideja za takšno prepoved bi bila mogoča le v državah z avtoritarnimi režimi. Zastavo lahko izobešamo, kadar koli želimo!

Večina res izobeša zastavo ob državnih praznikih, a še to le ob nekaterih, ker večine tako ali tako ne poznajo. Leta 1994 so v Zakon o grbu, zastavi in himni (ZGZH) napisali seznam praznikov, ki so obstajali takrat. Ker je bilo v letih po sprejetju zakona dodanih še šest državnih praznikov, se zastave ob novih datumih pojavijo zelo redko.

Kako osveščeni smo Slovenci glede tega, kdaj in kako obesiti zastavo? Bolj kot pred, denimo, 15 leti?

Opažamo, da se je popularnost uporabe zastave izven športnih prireditev sicer povečala. Ne vemo pa natančno, za koliko. Ker do letos ni bilo konkretne statistike izobešanja, smo jo v zadnjem letu izvedli sami. Dobili smo zanimive rezultate, ki jih trenutno še ne moremo primerjati s stanjem pred desetletjem ali več. Bomo pa to ponovno izvedli čez pet in deset let ter primerjali rezultate.

Prav zaradi relativne neosveščenosti smo pred tremi leti objavili informativno spletno mesto (TUKAJ), ki ima vse informacije o zastavi na enem mestu.

Ste vedeli, da je v Zakonu o grbu, zastavi in himni Slovenije zapisano, da so z grbom in zastavo označena prevozna sredstva, ki jih uporabljajo predsednik, predsednik DZ, predsednik DS in predsednik vlade? Kako pa se je to doslej dejansko izvajalo?https://t.co/AEqJSvEecr pic.twitter.com/pOMyRdHRIL

— Aleksander Hribovšek (@AleksHribovsek) April 7, 2021

Če preletiva zgodovino oz. obdobje zadnjih dveh stoletij: katere so bile ključne prelomnice, povezane s slovensko narodno zastavo?

Z oblikovanjem srednjeveških dežel je nastala deželna identiteta oziroma zavest o pripadnosti deželam, ki je med Slovenci prav zaradi poudarjanja pomena slovenskega jezika pozneje postala naddeželna. Prek obdobja narodnega prebujenja smo med pomladjo narodov prišli do prvega skupnega slovenskega simbola – slovenske narodne zastave, ki nam jo je skupaj z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji prineslo burno leto 1848. Ker je bila identična z zastavo vojvodine Kranjske, je imela tudi zaslombo v monarhiji, kar ji je omogočilo, da je preživela prvo svetovno vojno. Njena velika težava je bila, da je bila in je identična z zastavo Rusije. Ker je bila slednja naša nasprotnica v Veliki vojni, je bila uporaba zastave v avstroogrski vojski strogo prepovedana – razen na uniformah Slovencev, ki so nosili njen trakec na kapi.

Ko je Oton Župančič leta 1913 prisrčno zapisal »Mavrica na tri pramence: Bog živi vse Slovence!«, se je istega leta Kranjski deželni zbor ubadal s težavo, ali si upa na mednarodnem katoliškem zboru v Ljubljani izobesiti slovensko narodno oziroma kranjsko zastavo, da ta ne bi razburila udeležencev iz Poljske, ki so v njej videli sebi neprijetne ruske barve. Izobesili so rumeno-modro-rdečo.

Ker je bila zastava dežele neločljivo povezana z narodom, ki jo je sprejel za svojo, je ob nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev povsem logično javno zastopala slovenski narod do 3. oktobra 1929, ko je stopil v veljavo Zakon o imenu in razdelitvi kraljevine, ki se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo in je dovolila izobešati izključno le zastavo kraljevine, modro-belo-rdečo. Slovenci so začeli uporabljati svojo zastavo zopet tik pred začetkom druge svetovne vojne. Čeprav se morda zdi nenavadno, je slovenska narodna zastava šele 25. junija 1991 dobila svojo pravno osnovo. Hkrati je tudi sama zastava osnova za zastavo države Slovenije.


Ob katerih praznikih Slovenci izobešamo zastave? VIR: Društvo Heraldica Slovenica


Društvo Heraldica Slovenica je izdelalo izhodišča za simbole bodočih slovenskih pokrajin. Ste že dobili kakšne odzive nanje?

Na naše predloge simbolov bodočih slovenskih pokrajin smo dobili kar precej odziva. Na splošno so pisma in medijski prispevki spodbudni, nekaj pa je bilo tudi kritičnih. Ti so še posebej izdatno prihajali iz dolenjsko-belokranjskih koncev, kjer se je zgodovinski spomin na njihov skupni in pomemben srednjeveški simbol očitno že povsem razblinil. Dolenjsko-belokranjska pokrajina bi v grobem predstavljala večji del nekdanje Slovenske krajine ali marke, ki je obsegala velik del Dolenjske in Bele krajine. Predlog simbola temelji na njenem zgodovinskem grbu. V 14. stoletju je z nastankom posebne dežele t. i. Grofije v Marki in Metliki, ki je obsegala deželna sodišča goriških grofov v Slovenski krajini in Beli krajini, izraz Slovenska krajina pomenil vso goriško posest na Dolenjskem. Grb Slovenske krajine je bil v podobi črnega slovenskega klobuka z rdečimi trakovi na zlatem ali srebrnem ščitu. Tak je tudi naš sodobni predlog.