Da gre za področje, ki potrebuje nove (s)pobude za trajno in sistematično delo, je (tudi na straneh Družine in njene mesečne priloge Slovenski čas) dosledno opozarjal dr. Jože Dežman; kot predsednik vladne komisije za prikrita grobišča je bil pobudnik posveta v državnem svetu in njegov moderator.

Veliko kolektivno breme

Morda se kdo ob vseh težavah in konfliktih, s katerimi se srečujemo v slovenskem tukaj in zdaj, sprašuje, ali je to res tematika, ki ji velja namenjati posebno pozornost. Pomenljiv odgovor tovrstnim pomislekom je v uvodnem nagovoru ponudil gostitelj, predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Pravica do večnega miru po smrti je stara kot človeštvo samo, je dejal, zato tudi danes ob dilemah nerešenih vprašanj številnih vojnih grobišč v Sloveniji noben oblastnik nima pravice, da bi v imenu državnih zakonov ali kakšnih drugih političnih in ideoloških ciljev komur koli kratil to pravico. »Pa vendar se dogaja,« je opozoril: »Tukaj in zdaj, vsem nam pred očmi. Umikanje pogleda stran od tega težkega problema ne prinaša rešitve za mrtve, še manj težko pričakovane sprave med živimi.«

Pravica do večnega miru po smrti je stara kot človeštvo samo.

Predsednik državnega sveta je to ponazoril s podatki, povezanimi z odkrivanjem prikritih vojnih morišč in grobišč: »Šesto evidentiranih vojnih grobišč in več kot sto še neraziskanih vojnih morišč je za Slovenijo veliko kolektivno breme in dolžnost nas politikov je, da na dostojanstven in spoštljiv način zapremo enkrat za vselej to moreče poglavje. Nesporno je, da smo prav pri tem vprašanju kot država zatajili in skrajni čas je, da se to vprašanje uredi pietetno, ne pa politično.« 

Zbrane je nagovoril predsednik državnega sveta Alojz Kovšca FOTO: DS RS/SkledarTV

Ob tem je tudi sam opozoril na večkrat javno izražen pomislek, češ, imamo toliko drugih problemov, ne moremo se ukvarjati z iskanjem imen pokojnih v vojnah 20. stoletja. A takšno razmišljanje je po besedah Alojza Kovšce zmotno in škodljivo, kajti »odnos do preteklosti zrcalimo v prihodnost, prav zato moramo biti do tega vprašanja še toliko bolj spoštljivi in odgovorni«. Pravica do groba mora biti uresničena vsem žrtvam brez razlik; država mora v okviru mednarodnih sklenjenih pogodb poskrbeti tudi za pokopališča in grobove tujih vojakov na naših tleh; poskrbljeno mora biti tudi za obeležja in grobove slovenskih žrtev, ki so pokopani v tujini, je na temeljne zahteva urejanja slovenskega mesta mrtvih opozoril predsednik državnega sveta. Toda čas neusmiljeno teče, ko gre za »zapiranje tega sramotnega poglavja v zgodovini«, je dodal. Pozitiven premik in upanje, da bo na tem področju prišlo do bolj celotnega in sistematičnega dela pa vidi v ustanovitvi sektorja za vojne grobove in grobišča v okviru uprave za vojaško dediščino, ki je bila junija letos ustanovljena pri ministrstvu za obrambo.

Posledice dosedanjih opustitev

Vpogled v odnos obrambnega ministrstva do tega novega področja je ponudil nastop državnega sekretarja na tem ministrstvu Janeza Žaklja. »Odrekanje pravice do pokopa komurkoli je zavržno dejanje, ki zanikuje najgloblje človekovo bistvo, žali dostojanstvo posameznika in skupnosti ter kot nevidni rak duše in duha razkraja ves narod,« je opozoril na sporna ravnanja v slovenski preteklosti in hkrati opredelil obveznost sleherne demokratične države: zagotavljati mora tako ravnanje z vsemi mrtvimi, ki izhaja iz prevladujoče civilizacijske ravni odnosa do mrtvih na njenem območju. Raven varovanja te civilizacijske norme je bila pri nas doslej pomanjkljiva; vojne in totalitarno-avtokratski sistemi so v 20. stoletju na slovensko ozemlje prinašali nasilje in smrt, za mrtve pa ni bilo primerno poskrbljeno.

Odrekanje pravice do pokopa komurkoli je zavržno dejanje, ki zanikuje najgloblje človekovo bistvo, žali dostojanstvo posameznika in skupnosti ter kot nevidni rak duše in duha razkraja ves narod.

Današnji demokratični Sloveniji drugačno ravnanje nalaga ne le tisočletna moralna dolžnost, temveč tudi številni temeljni akti in mednarodne obveznosti, tudi resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih iz leta 2009, ki med drugim poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave. Žal pa je bilo v treh desetletjih samostojne države temu področju namenjeno malo pozornosti. Državni sekretar je opozoril na nekaj posledic teh opustitev: spoprijemamo se s pomanjkljivimi evidencami o vojaških grobiščih, pomanjkljivim pregledom imen žrtev vojn, številnimi vprašanji glede urejanja grobov partizanov, ujetnikov, taboriščnikov, zapornikov, padlih v prvi in drugi svetovni vojni ter drugih žrtev nasilja; nedokončan je proces odkrivanja prikritih grobišč, številnim žrtvam še ni zagotovljena pravica do groba.

Široko delovno področje uprave za vojaško dediščino

Obet, da bo pri vseh teh odprtih vprašanjih prišlo do bistvenega premika na bolj, ponuja ustanovitev že omenjene uprave za vojaško dediščino, ki deluje kot organ v sestavi ministrstva za obrambo. Kot vršilec dolžnosti jo vodi pravnik Rok Janez Šteblaj, ki je na posvetu v državnem svetu predstavil temeljne okvire njenega dela. Uprava je prevzela pristojnosti, ki so bile do sedaj razdeljene med več ministrstev, pod svojim okriljem pa povezuje tri sektorje: za vojne veterane, vojne invalide in žrtve vojnega nasilja; za vojne grobove in grobišča; Vojaški muzej Slovenske vojske. Uprava tako med drugim nudi strokovno, administrativno in finančno podporo vladnimi komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč (zanjo je bilo doslej pristojno ministrstvo za gospodarstvo). Kako obsežno je področje vojnih grobov in grobišč, ponazarja podatek, na katerega je opozoril Šteblaj: takih lokacij je v Sloveniji in tujini več kot 2000.

Vojnih grobov in grobišč je v Sloveniji in tujini več kot 2000.

Kateri so torej prvi koraki v novi upravi? Ta čas poteka pregled in ureditev podatkov v registru in prenosu podatkov na enotno elektronsko platformo. Precej dela bo terjalo področje ureditve in označevanja grobišč in vpisa v register vojnih grobišč, pri čemer si uprava želi dobrega sodelovanja z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, lokalnimi skupnostmi in strokovnimi institucijami. Slovenija ima sklenjenih tudi osem bilateralnih sporazumov s področja vojnih grobišč, ki določajo postopke postavitev vojnih grobišč, prekopov in odgovornost za varovanje in oskrbo vojnih grobišč v tujini.

»Delovno področje je široko, bodoče naloge so obsežne,« je ob tem dejal Šteblaj, a hkrati izrazil prepričanje, da »bo v naslednjih letih že viden prvi napredek pri zagotavljanju pravice do groba ter doseganju in dviganju standardov na področju varstva vojnih grobišč«.

Podatkovna baza (prikritih) vojnih grobišč

Posvet v državnem svetu je sicer ponudil vpogled na dosedanje delo in prihodnje izzive na več področjih. Dr. Peter Mikša je predstavil novo podatkovno in prostorsko bazo prikritih vojnih grobišč, ki se vzpostavlja kot podlaga za upravljanje registra vseh vojnih grobišč (torej tudi grobišč prve svetovne vojne, partizanskih, taboriščnih in drugih grobišč). V ta čas še ločenih bazah po posameznih vrstah grobišč je že 1.300 vnosov.

Posvet je bil v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije, ki je zlasti pod sedanjim vodstvom odprt in pluralen dialoški prostor za številna pereča družbena vprašanja FOTO: DS RS/SkledarTV

Ljudje želijo vedeti

Dr. Marta Rendla je opozorila na problematiko krajev smrti in krajev grobov, ki v zbirki podatkov o žrtvah druge svetovne vojne Inštituta za novejšo zgodovino predstavljajo manj raziskano področje. Prebivalstvo Slovenije je v drugi svetovni vojni in neposredno po njej umiralo v več kot 45 državah (največ, več kot 63.000, sicer na domačih tleh); za desetino ni znana država smrti, za skoraj 30 odstotkov ni znana država pokopa. Tudi za umrle na slovenskih tleh velja: za skoraj dve tretjini ni znan kraj pokopa, za skoraj četrtino ni znan kraj smrti. Ljudje, s katerimi je kot skrbnica podatkovne baze tako rekoč dnevno v stiku, pa želijo poznati kraje smrt in pokopov svojih bližnjih, saj je to del žalovanjskega procesa.

Grobišča kot kulturna dediščina

Dr. Robert Peskar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je predstavil vojna in povojna grobišča v luči varstva in ohranjanja kulturne dediščine, zlasti z vidika evidentiranja grobišč kot (arheološke ali memorialne) kulturne dediščine; za to vpise v seznam kulturne dediščine veljajo določena merila, velikokrat pa se izkaže, kar povzroča slabo voljo pri pobudnikih za vpis, da jih posamezne lokacije vojnih grobov in grobišč ne dosegajo. Ali bi bila torej za rešitev tega vprašanja potrebna sprememba zakonodaje? Najbrž, je pa dr. Peskar v svojem nastopu nakazal možno rešitev, ki sledi veljavnim predpisom. Vsekakor pa je iskanje odgovora na to vprašanje eno izmed tistih, ki bodo predmet prihodnjega strokovnega dialoga – posvet v državnem zboru je pokazal, da je pripravljenost zanj jasno izražena na vseh vpletenih straneh.

Dialog, v katerem še čakamo odgovore

Sklepni prispevek na posvetu je predstavil dr. Jože Dežman; svoj premislek o pravici do groba, ki jo je v preteklosti ne le za tabuizirane žrtve, temveč tudi za »svoje«, sistematično kršil titotistični aparthajd, je umestil v okvir 30-letnice slovenske državnosti. Slovensko družbo še vedno čaka temeljito soočenje s tem vprašanje, ki terja revizijo, raziskave, varovanje, urejanje in dialog, v katerem je marsikdo (npr. zveza borcev) dolžan dati še marsikateri odgovor.

Vabilo na E-pokopališče

Iz razpravnega dela posveta omenimo nastop Romane Bider, ki je vse zbran v državnem svetu (in tako posredno tudi bralce tega poročila) povabila v virtualni prostor, ki ga je vzpostavila pobuda Vseposvojitev – na E-pokopališče, kjer ima vsaka oseba, vpisana v nacionalno zbirko podatkov o žrtvah druge svetovne vojne, svoj pomnik in kjer jim je mogoče prižgati svečko in napisati posvetilno besedilo.

Kot je bila denimo hvaležna misel, ki jo je v spomin na pokojnega svojca zapisala ena izmed obiskoval E-pokopališča: »Letošnjo jesen so jablane, ki si jih ti posadil, obilno obrodile. Hvala ti zanje!«