Smo v zaključnih fazah pred selitvijo. Ne, naša hiša še ni dokončana, a kmalu bo ravno toliko nared, da se lahko vanjo prestavimo – z jogiji in stotimi škatlami, ki bodo za nekaj časa tudi naše omare. Tisti, ki so izkusili gradnjo hiše in selitev z otroki, vedo, na kaj mislim, tisti, ki ne, pa naj še naprej živijo v blaženi nevednosti, čeprav bodo morda skozi to kdaj še šli – na to se ne da pripraviti. Naši ritmi in rutine so se sesedle kot hišica iz kart, ki tudi sicer nikoli ni stala preveč trdno. Vedno sva znala navigirati kaos in zapolnjene urnike, sedaj pa imam občutek, kot da urnik navigira naju. Ko naju razširjena družina sprašuje o nedeljskih načrtih, prosim, če lahko o tem napišejo kar v Messenger skupino, kajti če bomo čakali na to, da bom z možem lahko govorila o tem, do odgovora najbrž niti ne bomo prišli pravočasno.

Jaz pa sem človek reda. Uživam, če imajo moji dnevi nek red: npr. takrat pospravljam, takrat delam, takrat uspavam otroka, takrat molim, takrat se...